Tiskane izdaje
Težko si je predstavljati, da so leta 1933 v New Yorku še vedno prirejali razstave ljudi. Praksa prikazovanja raznolikih človeških ras in plemen iz eksotičnih dežel je bila po Evropi in ZDA še posebej v drugi polovici 19. stoletja precej razširjena in nadvse popularna. O tem fenomenu je na ZRC SAZU prejšnji teden predaval italijanski zgodovinar Guido Abbatista.
Pokroviteljski, paternalistični odnos do ljudi iz drugih koncev sveta je sestavni element evropske zgodovine, še posebej od Kolumbovega odkritja Amerike, ki je obenem začetek evropskega kolonializma. Kot je znano, je Kolumb s svojega obiska Amerike španskemu kralju Ferdinandu in kraljici Isabelli prinesel nekaj primerkov domorodcev iz nove dežele.
Že tedaj je eksotika neznanih kultur dražila evropskega duha. Nove ljudi, ki so se od belega človeka razlikovali tako po fizionomiji kot po svojem načinu življenja, pa je tedanji bogati Evropejec dojemal predvsem kot svojo lastnino, tako kot si je prisvojil dežele, naravna bogastva ipd.
Ljudje daljnih dežel so tako postali trofeje v zasebnih zbirkah moranrhov in bogatašev, občasno pa so jih kot svetovno čudo razkazovali javno, na ulicah. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je precej domorodcev umrlo že na poti v Evropo, precej pa tudi v »oskrbi« novih gospodarjev.
Kdo je barbar?
Nativna ljudstva so množično popularnost dobila v drugi polovici 19. stoletja, predvsem v človeških (živalskih) vrtovih (human zoo), v cirkusihi in sorodnih prireditvah, kot je t.i. etnični teater. Ljudi iz Afrike, Azije, Nove Zelandije, ameriške Indijance in Inuite so razstavili kot žive eksponate – v nekakšne rekonstrukcije njihovih izvornih vasi.
Carl Hegenbeck je bil tedaj eden najbolj slavnih podjetnikov, ki je trgoval z divjimi afriškimi živalmi, odprl živalske vrtove. Leta 1874 se je odločil da bo zbirki eksotičnih živalskih vrst iz različnih celin dodal še primerke človeških bitij od Samoe do afriških Nub. S svojimi razstavami Divjakov v naravnem habitatu, kot je poimenoval svoje razstave, je gostoval vsepovsod in s svojo »zbirko« dobro služil.
Tovrstne razstave, namenjene množicam, so imele svoje zaledje v teorijah znanstvenikov 19. stoletja. Antropologija tistega časa je povečini temeljila na ideji napredovanja človeštva od bolj primitivnih faz k najbolj razvitim – to slednjo je seveda zastopala prav zahodno evropejska.
»Divjaki« iz različnih koncev sveta so bili tako živ dokazi preteklih razvojnih stopenj človeka, ki ga čakajo stoletja razvoja, preden se bo dokopal do civiliziranosti. Skladno s takšno percepcijo sveta in njegovih prebivalcev so divjake na tovrstnih prireditvah tretirali kot objekte, eksponate, kot del bogastva lastnika živalskega vrta, je med drugim poudaril Abbattista.
Medicinska stroka pa je, denimo, zelo rada izvajala obdukcijo trupel predstavnikov eksotičnih kultur, saj so hoteli priti do čisto bioloških temeljev za prevladujoči rasizem.
Neverjetno zanimanje
Tovrstne razstave so prirejali še v prvih desetletjih 20. stoletja (v italiji do leta 1940). Razlog, da so jih prirejali v vseh večjih evropskih in ameriških mestih, pa je bila njihova velika popularnost. Posamično razstavo divjakov je v metropoli (od Pariza, Londona) obiskalo od 200.000 do 300.000 ljudi.
Ena od tovrstnih razstav v Parizu je leta 1931 po podatkih Wikipedie v pol leta privabila 34 milijonov ljudi. Komunistična partija se je tedaj odzvala s svojo razstavo Resnica kolonij in opozorila na suženjsko delovno silo v kolonijah. Seveda pa je ta kritična razstava dobila zelo malo pozornosti.
Zgodba o razstavah ljudi se nam zdi danes verjetno nepredstavljiva in znak barbarstva, natanko takšnega ali še huiješega, kot so ga Evropejci očitali svojim divjakom. Še posebej so razburljive zgodbe o tem, kaj je tovrstna eksploatacija pomenila za človeške »eksponate«: pogostokrat so zbolevali, umirali, bili so depresivni, samomorilni in apatični. Živeli so v nemogočih razmerah. Pogodb, ki so jih včasih lastniki živalskih vrtov ali cirkusa podpisali z domorodci, namreč povečini niso spoštovali.
Reakcije občinstva na človeške vrtove in človeške eksponate niso bile enoznačne. Povečini so se res norčevali iz njih, jih zbadali, poniževali, nekaterim so se nativci preprosto gnusili, a so bili med občinstvom tudi taki, ki so idealizirali divjake in življenje v stiku z divjo naravo. Skupaj s tvorstnimi prireditvami so se pojavili tudi kritični glasovi proti takšnemu zlorabljanju soljudi, a so ostali v manjšini.
Abbattista je v predavanju opozoril na zvezanost tovrstnih razstav z ekonomsko ekspanzijo posamičnih držav. Indikativno je namreč, da so tovrstne razstave v Italiji začeli prirejati pozno, konec 19. stoletja, razlog pa tiči v tem, da je bila Italija kolonialistična zamudnica in je kasneje začela osvajati eksotične dežele.
Razstave eksotičnih domorodcev so prirejali predvsem v severni Italiji, potujoča predstava znamenitega ameriškega zabavljača Buffalo Billa, ki se je osredotočala na mite in življenje na ameriškem divjem zahodu ter kot del imaginarija »razstavljala« Indijance, je leta 1906 gostovala tudi v Trstu in Ljubljani.
