Tiskane izdaje
V slovenskih osnovnih šolah so včasih poučevali srbohrvaški jezik, kombinacijo hrvaščine in srbščine, ki od leta 1991 ne obstaja več. Srbohrvaščina je razpadla na hrvaški, srbski, bosanski in črnogorski jezik, nacionalizmi pa so pripeljali do absurda, da so začeli knjige, filme in dokumente iz enega od teh jezikov v drugega prevajati.
Da jezik na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Črni gori ne bi bil več sredstvo politične manipulacije, je 30 strokovnjakov različnih profilov iz teh držav sestavilo deklaracijo o skupnem jeziku, ki so jo včeraj predstavili v Sarajevu. Deklaracijo, objavljeno na spletu pred dvema dnevoma, je do zdaj podpisalo 2000 ljudi, med njimi ugledni intelektualci in umetniki.
Bistvo deklaracije je stališče, da v omenjenih državah uporabljajo skupni jezik, z njegovim poimenovanjem pa se ne ukvarja. Gre za skupni standardni jezik policentričnega tipa oziroma za jezik, v katerem govori več narodov v več državah s prepoznanimi različicami, kakršni so tudi nemški, angleški, arabski, francoski, španski, portugalski in mnogi drugi jeziki.
Štiri poimenovanja za standardne različice – bosanski, črnogorski, hrvaški in srbski – ne pomenijo, da so to tudi štirje različni jeziki, piše v deklaraciji, v kateri med drugim pozivajo k »nujni odpravi vseh oblik segregacije in diskriminacije v izobraževalnih ustanovah in prenehanju umetnega ločevanja jezika«.
Ostri odzivi
Odzivi na deklaracijo so različni, najostrejši na Hrvaškem, kjer so se odzvali predstavniki političnih strank in celo premier Andrej Plenković z besedami, da o deklaraciji ni vredno izgubljati besed in da je hrvaški jezik opredeljen z ustavo in je eden od uradnih jezikov Evropske unije. Nasprotuje ji tudi Hrvaška akademija znanosti in umetnosti.
Medtem ko nekateri, med njimi hrvaška ministrica za kulturo Nina Obuljen Koržinek, menijo, da je skupni jezik politični konstrukt, ustvarjen s skupno državo leta 1945, pa nekateri Hrvati menijo nasprotno. Eden od podpisnikov deklaracije, filozof, pisatelj in aktivist Igor Štiks, Hrvat, rojen v Sarajevu, pojasnjuje, da deklaracija ne poziva k ustvarjanju skupnega jezika, temveč da je treba pustiti jezikovnemu prežemanju prosto pot.
Srbski pisatelj Vladimir Arsenijević pa še opozarja, da je treba premagati nenaravne razmere v regiji, kjer identitetske politike prevladujejo nad lingvistično znanostjo. Z deklaracijo naj bi zmanjšali škodo, ki jo povzročajo identitetske politike v regiji, kar je še najbolj očitno v izobraževanju v BiH, kjer so otroci pogosto segregirani na podlagi jezika.
Prvič po zadnji vojni
To je prva takšna deklaracija po vojnah na območju nekdanje Jugoslavije, ki je pritegnila zelo veliko piscev in intelektualcev in ki se kot skupni dokument postavlja po robu lingvističnemu nacionalizmu. Prispevala naj bi k ukinitvi nacionalizma v šolah in vsakodnevni komunikaciji.
Avtorji deklaracije imajo gotovo najboljše namene in nikakor, kot jim očitajo, jim ne gre za politično provokacijo ali poskus ustvarjanja nove Jugoslavije.
Eno od vprašanj zagovornikov deklaracije je: zakaj v Argentini govorijo špansko, v Braziliji portugalsko, prebivalci BiH, Hrvaške, Črne gore in Srbije pa v različnih jezikih? So ti res različni in je na primer BiH res trojezična država? Ker se vsi med sabo razumejo, je možno dvoje: bodisi so poligloti bodisi govorijo isti jezik.
Jezik in narod
Deklaracija poudarja, da je policentrični jezik na svetu nekaj najbolj normalnega. Jeziki se zelo pogosto ne ujemajo z narodi in niso sredstvo identitete, kot kaže primer Avstrije: govorijo nemški jezik, zaradi česar niso Avstrijci nič manj Avstrijci. Podobno je z angleščino ter njenimi maternimi govorci Škoti, Irci, Avstralci, Američani.
Po lingvističnih standardih gre v primerih, ko se jeziki ujemajo 75-odstotno, za skupni jezik oziroma skupno lingvistično osnovo, ki pa je omenjena tudi v deklaraciji izpred 50 let. In kakor pravi hrvaški pisatelj in novinar Ante Tomić, vsi na Hrvaškem, tudi najbolj goreči ustaši in pravaši, dobro vedo, kaj so kašika, bioskop in pantalone.
Niti rojeni po razpadu Jugoslavije nimajo problemov z razumevanjem srbščine ali bosanščine, pravi Tomić. »Deklaracija o skupnem jeziku nasprotuje groznemu, idiotskemu, nečloveškemu stanju, v katerem je danes naš jezik. Podpisal sem jo, ker spravljivo in prijateljsko priznava vsakogar, ker afirmira različnost, dovoljuje, da ima ena stvar več imen, da mi vsi govorimo v enem jeziku, ki se od kraja do kraja imenuje različno, nekje je hrvaški, nekje srbski, nekje bosanski, nekje črnogorski.«
