Tiskane izdaje
Ljubljana – Bežigrajski stadion ali Centralni, kakor smo mu včasih rekli, v zadnjih letih pa mu pravimo Plečnikov, kar naj bi mu samo po sebi zagotavljalo večjo vrednost, je že desetletje, odkar so od tam odšli nogometaši, brez vsebine in vzdrževanja.
Pred desetletjem je postalo v Ljubljani popularno govoriti o javno-zasebnem partnerstvu, katerega pobudnik je bil župan Zoran Janković in ostal njegov glasnik vse do danes. Tako so se prenove in nadgradnje stadiona lotili podjetnik Joc Pečečnik, Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije ter novembra ustanovili projektno družbo Bežigrajski športni park. Lastniški deleži v družbi so sorazmerni z vložki. Mesto in olimpijski komite sta vložila zemljišča in imata 28-odstotni in 13-odstotni delež, preostali delež, 59 odstotkov, pa je Pečečnikov oziroma njegove družbe GSA, ki je vložila zemljišča in stavbo, pred tem kupljene od SCT za poltretji milijon evrov, poleg tega pa še 10,4 milijona evrov.
Idejni projekt je sprožil toliko nasprotovanj, da se s stadionom ne dogaja nič oziroma je že tako propadel, da njegova obnova najbrž ne bo več mogoča, temveč kvečjemu rekonstrukcija. Pred tem bi bilo seveda dobro vedeti, kakšna bo v resnici njegova vsebina, saj bo od nje odvisna nadgradnja, o kateri se je ves čas govorilo.
Igra s soglasji
Temu je sledila maratonska in trnova pot pridobivanja soglasij. Zavod za varstvo kulturne dediščine je leta 2007 zavrnil idejni projekt za prenovo stadiona, maja naslednje leto je izdal soglasje, a ga je ministrstvo za kulturo oktobra razveljavilo.
Investitor je razpisal vabljeni mednarodni arhitekturni natečaj in izbrani idejni projekt biroja iz Berlina je bil všeč kulturnovarstvenikom, ki so leta 2011 izdali soglasje. Projekt, vreden dvesto milijonov evrov, poleg obnove stadiona predvideva tudi stolpnico in tri poslovne objekte.
Leta 2009 so napredovanje ustavili stanovalci Fondovih blokov. Ti na sodišču dokazujejo, da je mesto v projekt kot svoj delež vključilo zemljišče, na katerem imajo stanovalci Fondovih blokov vrtove, ki jim po njihovem prepričanju pripadajo. Če bo sodišče ugodilo fondovcem, se bo projekt povsem spremenil, saj ne bo prostora za gradnjo treh poslovnih objektov.
Infografika: Delo
Nevarni hrup
Družba Bežigrajski športni park je leta 2012 pridobila tudi okoljevarstveno soglasje Agencije za okolje, na katero so se stanovalci Fondovih blokov pritožili, češ da bo hrup med gradnjo škodil njihovemu zdravju. Ministrstvo za okolje jim je prisluhnilo in okoljevarstveno soglasje preklicalo. Investitorji so se pritožili, Agencija za okolje pa je še trikrat zavrnila izdajo soglasja in zdaj teče četrti krog. Investitor je v tem času vlogo dopolnil več kot desetkrat in čaka na odločitev. Lani jo je dopolnil z ukrepi, s katerimi hrup med gradnjo ne bi presegel zakonsko določene ravni. Hrup bi zmanjšali tako, da bi gradili manj ur na dan, kar bi gradnjo sicer raztegnilo na skoraj osem let, in s posebno tehnologijo. To pa bo gradnjo tudi precej podražilo.
Zapletov še ni bilo konec. Vmes se je oglasil Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta na ZRC SAZU in kulturnovarstvenikom očital nestrokovnost, ker so izdali soglasje, namesto da bi ščitili kulturno dediščino. Tudi stanovalci Fondovih blokov izražajo skrb za Plečnikovo dediščino in pravijo, da so za prenovo, ampak na način, da bosta ohranjena dediščina in njihovo zdravje.
Kaj bo na stadionu
Družba Bežigrajski športni park jim je odgovorila, da podpira njihov poziv k večji prepoznavnosti del arhitekta Jožeta Plečnika in da bo za to lahko veliko storila med celovito obnovo stadiona in po začetku delovanja dograjenega Bežigrajskega športnega parka. Takrat bo, pravijo, veliko površin in programov namenjenih mladim. Predvidene so prireditve za različne starostne in interesne skupine v večnamenski prireditveni areni stadiona ter tematske športne prireditve (plezalni vrtci in šole, borilne veščine, miselni športi in podobno). Za predšolske otroke je pripravljen program otroškega mesta, za osnovnošolce in srednješolce obisk Plečnikove spominske sobe na stadionu, vodeni ogledi stadiona s predstavitvijo njegove zgodovine od zasnove do zadnje prenove. Investitor še pravi, da bo poskrbel za celovito prenovo, ne po delih, saj pričakuje morebitna evropska sredstva, kar je zaradi pomanjkanja javnega denarja pri kulturni dediščini pogosto.
Ideja o razlastitvi
Ker se vse skupaj vleče v neskončnost, so se pojavile tudi ideje, da bi stadion samo začasno prenovili in s tem vsaj nekoliko upočasnili njegovo propadanje. Tej zamisli je naklonjen tudi podžupan Janez Koželj, ki ocenjuje, da bi začasna ureditev stala okoli 700.000 evrov. Joc Pečečnik pa meni, da bi najmanjša prenova stadiona stala poldrugi milijon. Investitor je vendarle opravil nekaj najnujnejših vzdrževalnih del v vrednosti 77.500 evrov.
Pojavljajo pa se tudi predlogi, da bi Pečečnika razlastili. Razlastila bi ga lahko le država, ker je stadion zaščiten kot spomenik državnega pomena, država pa bi mu plačala odškodnino ali mu ponudila drugo zemljišče.
