Domači devetdesetletniki in tuji jubilanti

Ko je leto naokoli, v redakcijah že brskamo po obletnicah rojstva ali pač smrti posameznikov, ki se imajo zgoditi v prihodnjem letu. Tudi letos ni nič drugače, za kriterij izbora pa smo si pri naših umetnikih vzeli­ 90. obletnico rojstva, pri tujih pa smo izbrali tudi že pokojne.

Slikar France Slana se je rodil oktobra 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici, kjer je tudi diplomiral leta 1949. Rad je rekel, da slika to, kar ga vznemirja: monumentalno divjanje morskih valov ali ganljive rastlinice, ki poženejo iz razpoke v mestnem asfaltu. Izrazna sredstva, posredniki, upodabljalske tehnike, ki jih umetnik v svojem opusu izkorišča, so večinoma klasična, denimo risba, akvarel, olje in njihova ­kombinacija.

Igralka Ivanka Mežan je vstopila v filmski svet leta 1973 z vlogo v filmu Cvetje v jeseni, pozneje pa igrala v 17 celovečercih. Leta 1944 je v okviru partizanskega gledališča prvič stopila na odrske deske, po osvoboditvi pa se je priključila ansamblu SNG Drama Ljubljana. Hkrati je študirala na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost. V ljubljanski Drami je ustvarjala do upokojitve leta 1979. Bogat je tudi njen televizijski opus. Ustvarila je vloge v več kot 40 televizijskih dramah, filmih in serijah.

Skladatelj Janez Matičič je slovenski pianist in skladatelj, ki se je ob izpopolnjevanju v Parizu pri sloviti Nadji Boulanger usmeril v sodobnejše kompozicijske tokove. Njegov skladateljski opus obsega predvsem orkestralno, komorno in elektroakustično glasbo, zlasti pomemben pa je njegov opus klavirskih del. Deloval je tudi kot pedagog. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je končal študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu (1950) in dirigiranja pri Danilu Švari (1951). Matičičeva glasba je čustveno intenzivna, tehnično izbrušena in vselej inventivna.

Literarni zgodovinar Boris Paternu se je rodil junija 1926 v Predgradu, maturiral leta 1946 na gimnaziji v Kranju in diplomiral 1951. na slavistiki Filozofske fakultete v Ljubljani, kasneje doktoriral in pridobil vrsto častnih nazivov. Glavno tematsko področje njegovih literarnozgodovinskih in teoretskih raziskav je slovenska književnost 18., 19. in 20. stoletja. Temeljna problemska pozornost je obrnjena k nastajanju literature kot osamosvajanja umetnosti, z estetsko funkcijo kot bistveno.

Prevajalka, publicistka in pesnica Jolka Milič se lahko pohvali z bogatim prevajalskim opusom, s katerim je približala poezijo v romanskih jezikih slovenskemu bralcu in domačo poezijo prestavila v italijansko govoreči svet. Njeno delo dopolnjujejo pronicljivi literarni in kulturniški kritični zapisi, ki nagovarjajo prav tako kritičnega, ostrega in brezkompromisnega bralca in opazovalca, kot je ona sama. Jolka Milič si upa misliti s srcem ter ob tem ohranjati neprizanesljivost duha in ostrino uma.

Jubilanti na tujem

Francoski skladatelj Erik Satie, ki se je rodil leta 1866 v Honfleurju, v pokrajini Calvados, je s svojim nekonvencionalnim slogom močno vplival na glasbo 20. stoletja (umrl leta 1925). Satie je bil prva alternativna glasbena zvezda, ki se je v svojem času, konec 19. stoletja, sam razglasil ne za glasbenika, temveč fonometrografa – snemalca glasnosti zvoka. Satie je s svojimi eksperimentalnimi deli Trois Gymnopédies (1888), Trois Gnossiennes (1890) in Vexations (1893) vplival na celo paleto skladateljev 20. stoletja, predvsem in najbolj na Johna Cagea. Bil je velik sovražnik preveč resne umetnosti.

Angleška pisateljica in ilustratorka Helen Beatrix Potter (1866–1943) je najbolj znana po popularnih knjigah za otroke, katerih glavni junaki so bile živali, eden najbolj priljubljenih pa je njen Peter Zajec. Ker so bili njeni starši višjega stanu, je bila v otroštvu izolirana od sovrstnikov, zaradi česar se je spoprijateljila z živalmi, hišnimi ljubimci, s katerimi je prebivala v londonskem stanovanju skupaj z guvernanto. Za življenja je objavila 23 knjig za otroke, njene knjige pa v številnih prevodih še vedno polnijo knjižne police.

Yehudi Menuhin (1916–1999) je v ZDA rojeni britanski in švicarski violinist in dirigent, ki je preživel največ ustvarjalnega življenja v Veliki Britaniji. Številni mu priznavajo, da je največji violinist 20. stoletja. Menuhin je bil zelo nadarjen otrok, igrati je začel s štirimi leti, prvi javni nastop pa je imel s sedmimi leti kot solist skupaj s San Francisco Symphony Orchestra. Že leta 1929 je nastopil v Berlinu s koncerti Bacha, Beethovna in Brahmsa. Po njem se imenujejo festivali, tekmovanja, vodil je vrhunske orkestre, velik je njegov diskografski opus ...

Vasilij Kandinski (1866–1944), ruski slikar, grafik in umetnostni teoretik, velja za enega najpomembnejših umetnikov 20. stoletja in začetnika abstraktnega slikarstva. Rodil se je v Moskvi. V Münchnu je najprej študiral na Ažbetovi zasebni slikarski šoli, kasneje pa na Kunstakademie München. Leta 1909, ko je bil vodilni umetnik skupine Neuen Künstlervereinigung München, je začel slikati abstraktna dela. Kandinski je leta 1911 objavil umetnostnoteoretično delo O duševnem v umetnosti (Über das Geistige in der Kunst) in z njim bistveno vplival na nadaljnji razvoj abstraktnega slikarstva.

V londonski Nacionalni portretni galeriji bodo letos zaznamovali 200. obletnico rojstva pisateljice Charlotte Brontë (1816–1855), ki s sestrama Emily in Anne velja za eno najznamenitejših književnic 19. stoletja. Njeni romani, kot so Jane Eyre, Shirley in Villette, še danes pritegujejo številne bralce. Sestre Brontë veljajo za legendarne književnice, »ki so zrasle iz istega gnezda«. Vse tri so v osami doma začele pisati že zelo zgodaj.