Domovina je ena nam vsem dodeljena

Vnuka Otona Župančiča sta rekonstruirala ozadje nastanka pesmi, ki je na grobnici narodnih herojev in spomeniku žrtvam vojn.

pon, 17.07.2017, 18:00
Grobnica narodnih herojev
V grobnico so pokopali narodne heroje, padle med vojno, leta 1949, pozneje pa so pokopali še nekaj herojev, umrlih po vojni: Borisa Kidriča, Miha Marinka, Staneta Semiča Dakija, Edvarda Kardelja Krištofa, Dušana Kvedra Tomaža in Vinka Simončiča Gašperja.

Posvetilni napis na spomeniku vsem žrtvam vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani je enak kot na grobnici narodnih herojev ob poslopju državnega zbora. Ponovitev napisa že sama po sebi ni posrečena, še zlasti pa ne v tem primeru.

Verze (Domovina je ena / nam vsem dodeljena, / in eno življenje, / in ena smrt) je Oton Župančič leta 1949 napisal prav za grobnico herojev, se pravi, da jih je posvetil tistim, ki so padli v spopadu z okupatorjem, na tako imenovanem spomeniku sprave pa so namenjeni tudi umrlim na drugi strani. Ti verzi so del pesmi iz treh štirivrstičnih kitic.

Tudi nadaljevanje pesmi nedvoumno kaže, komu jo je Župančič posvetil oziroma kateri strani je bil privržen: »Svobodi udani / za borbo smo zbrani, / in kaj je življenje, / in kaj je smrt? // Bodočnost je vera! / Kdor zanjo umira, / se vzdigne v življenje, / ko pade v smrt.«

Sodelovanje z NOB

O Župančičevi pripadnosti govorijo tudi druge njegove pesmi, med drugim Veš, poet, svoj dolg? iz leta 1941 in Osvoboditeljem iz leta 1945 ter njegove življenjske odločitve. Po okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti, leta 1943 so ga odposlanci na kočevskem zboru izvolili v plenum OF, po vojni pa je bil poslanec zvezne in zatem slovenske ljudske skupščine in član njenega prezidija. Leta 1943 so ga domobranci pozvali, naj podpiše javno izjavo proti osvobodilnemu gibanju, česar ni hotel storiti, zato so skupaj z gestapom njegovega sina Marka iz maščevanja poslali v Dachau. O zavrnitvi podpisa sta se dogovorila s sinom, ki je bil takrat v ljubljanskih zaporih.

Kako je nastala pesem, kateri verzi so vklesani na grobnici herojev in spomeniku žrtvam vojn, sta v zapisu, objavljenem leta 2014 v Zborniku za umetnostno zgodovino (Nova vrsta), pojasnila pesnikova vnuka Matej in Alenka Župančič. Dogajanje sta med drugim rekonstruirala na podlagi pogovora z arhitektko Ano Nušo Jontez Mihevc, vdovo arhitekta Eda Mihevca, soavtorja grobnice narodnih herojev, ter na podlagi dosegljivih pesnikovih rokopisov, klesane objave in nekaterih tiskanih objav.

Več različic pesmi

Grobnica, postavljena leta 1949, ima obliko sarkofaga z reliefi. Na zahodni in vzhodni stranici sarkofaga sta bronasta reliefa s prizori iz narodnoosvobodilnega boja, katerih avtor je kipar Boris Kalin, avtor grobnice pa je arhitekt Mihevc. Verzi Otona Župančiča so vklesani na zgornjem robu, napisal pa jih je na Mihevčevo pobudo. Po besedah arhitekta, kakor se spominja njegova vdova, je pesnik že kar med njunim pogovorom (12. decembra 1948) pisal verze, jih popravljal in znova pisal. Na koncu večurnega pogovora je Župančič Mihevcu izročil na listu papirja čistopis s svojim podpisom. Pesem je eno zadnjih Župančičevih del, saj je pol leta zatem umrl. Pesnikova vnuka pravita, da je napisal več različic pesmi, ki se razlikujejo po nekaterih besedah in ločilih. Dodajata, da je treba razlikovati med besedilom za klesanje na sarkofag in poznejšo, za tisk namenjeno verzijo. Arhitektka Olga Rusanov se dobro spominja, da so verze klesali v hudi zimi 1948/1949. Narodne heroje Toneta Tomšiča, Slavka Šlandra, Miloša Zidanška, Franca Rozmana - Staneta, Ivana Kavčiča Nandeta, Milovana Šaranovića, Dragana Jevtića, Ljuba Šercerja, Janka Premrla Vojka, Majdo Šilc, katerih imena so vklesana na severni in južni strani sarkofaga, so v grobnico slovesno pokopali 24. aprila 1949 in z objavo na spomeniku je to tudi datum prve objave pesmi.

Po merah sarkofaga

Verzi celotne pesmi so vklesani z velikimi črkami, brez ločil, kitice so ločene s klesarsko zvezdo. Vklesani so v dveh vrstah na vencu pokrova sarkofaga. Začnejo se na zahodni strani, se nadaljujejo prek južne in vzhodne strani ter se končajo na severni strani. Nenavadno razporeditev verzov so narekovale mere sarkofaga. Sočasno s pokopom herojev je pesem izšla v Slovenskem poročevalcu kot prva tiskana objava, brez navedbe avtorja in brez naslova. Ker je Župančič pesem navadno naslovil s prvim verzom ali delom verza, to pesem naslavljajo Domovina je ena, s tem naslovom jo je uglasbil tudi skladatelj Milko Homér. V prvi tiskani objavi sta združeni po dve zaporedni vrstici, glede na čistopis za klesanje je opuščenih tudi nekaj vejic. Vnuka opozarjata, da tudi mediji pogosto enačijo tiskano verzijo z vklesano. Pesnik je glede na mere sarkofaga poskušal napisati po številu znakov ustrezno besedilo.

Da bi se izognili nejasnosti, katera je prava različica pesmi, sta vnuka opozorila zakonodajalca po tem, ko je bil v uradnem listu objavljen zakon o vojnih grobiščih skupaj z verzi na spomeniku žrtvam vojn. V citatu prve kitice pesmi so dodali vejico in opustili končno piko, s čimer je po mnenju vnukov zakonodajalec posegel v avtorsko besedilo (»Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt«). Vrinjena vejica se pojavlja tudi v časopisju ob zapisih o spomeniku spravi. Vejico na koncu prvega verza je pesnik postavil le ob snovanju pesmi. »Treba je torej poudariti, da niti v čistopisih niti v knjižnih in revijalnih objavah pesmi ni vejice na koncu prvega verza. Glede ločil in posledično spremembe vsebine so do junija 1949 merodajni pesnikovi zapisi, po njegovi smrti pa le strokovno utemeljene spremembe,« pišeta vnuka.

Brez vejic

Posvetilni napis na spomeniku žrtvam vojn je zdaj podoben kot na grobnici herojev – verzi, izklesani v bronu, so v velikih črkah, brez vejic, med seboj so ločeni s stiliziranimi pomišljaji, medtem ko so na grobnici na podoben način ločene kitice. Verzi lahko zaradi velike površine tečejo v eni vrsti.

Župančičeva vnuka svoj zapis skleneta z besedami, da dokumenti v Nuku ter Muzeju in galerijah mesta Ljubljane »prepričljivo kažejo, komu in čemu je bil spomenik s sarkofagom na Muzejskem trgu namenjen«. Muzejski trg se danes imenuje Trg narodnih herojev, grobnico, ki je v nasprotju s kričečim, vsiljivim spomenikom sprave intimno, decentno obeležje, pa so leta 1983 razglasili za kulturni spomenik.

Prijavi sovražni govor