Tiskane izdaje
Lahko zveni ironično, a si imel te dni v Ljubljani občutek, da je to prestolnica nacije z urejenim trgom umetnin, starin in drugih zbirateljskih predmetov najrazličnejših cenovnih rangov. Čeprav čas prednovoletnega zapravljanja še ni blizu, so se v le nekaj dneh druga za drugo zvrstile štiri dražbe – te pač predstavljajo temelj oblikovanja cen na urejenem trgu, saj so njihovi rezultati transparentni, javni –, ob tem pa za zelo bližnjo prihodnost napovedujejo še naslednjo dražbo umetnin, na kateri se dražitelji nadejajo več kot milijonskega zneska. Da, v evrih, nekako tako kot v tujini.
A ostaja situacija onkraj občutkov neizprosnejša. Naš trg ostaja zimzeleno izvzet iz mednarodnega, po sesutju mita o tem, da cene umetninam in starinam zgolj in le rastejo, se stari kupci še niso ravno množično vrnili (lep del se nemara nikoli ne bo), pri potencialnih mladih pa imaš kdaj občutek, da vizualne mojstrovine tako rekoč raje »obesijo« nase, kot pa da bi jih pribili na domače zidove. V obliki zanesljivo stalnih zbirk tatujev, katerih cene lahko presegajo cene umetnin ...
Omenjena milijonska dražba, kakršne še ni bilo, pa utegne izzveneti v bridkih tonih. V Delu smo že pisali o napovedi dražbe elitne likovne zbirke nasedle Factor banke, ki je bila dolgoleten rezultat talenta in energije tukajšnjih osrednjih likovnikov zadnjih desetletij in tudi osrednjega umetnostnega zgodovinarja. Bi lahko zbirka romala celo v tujino? Dražitelji so ji postavili izklicno ceno nad mejo milijona evrov (brez devedeja), že ogled kataloga pred dražbo na sedežu banke pa zaračunajo stotaka (mimogrede, ogled bo mogoč do 13. dne v prihodnjem mesecu, ki bo znova petek, trinajsti).
»Od igle do slona« po ljubljansko
A so se v minulih dneh dražbe v Ljubljani presenetljivo kar vrstile, v razponu prodaje »od igle do slona«, nekako tako, kot nešteto dražb dnevno poteka v mednarodnem prostoru. Ne le v elitnih dražbenih hišah, ampak v veselje vseh nas, običajnih smrtnikov, predvsem v tistih, v katerih je med najrazličnejšo »šaro« kdaj mogoče prepoznati spregledano dragocenost in do nje priti precej ceneje.
»Od igle do slona« v aktualnem ljubljanskem primeru je pomenilo, da so ob Mestnem trgu 8. oktobra v okviru Stripolisfesta začeli z dražbo stripovskih originalov, ilustracij in tabel, dva dni zatem na Ljubljanskem gradu nadaljevali s humanitarno dražbo, katere izkupiček je bil namenjen društvu Hospic, včeraj pa sta sledili še dve. Opoldne je ob nedeljskem boljšaku ob Ljubljanici svojo dražbo izpeljalo društvo brezdomcev Kralji ulice, zvečer pa je bila na sporedu še osrednja dražba umetnin, starin, nakita, tiskov, knjig in drugih zbirateljskih predmetov, s katero se je na sceno po kar šestih letih odsotnosti vrnila naveza Carniola Antiqua 1989 in Antikvariat Glavan.
Sušnih let med finančno krizo je bilo dovolj, da je dražitelj Rok Glavan tiste z nemara krajšim spominom uvodoma čisto upravičeno spomnil, da sta oba organizatorja s tovrstnimi dražbami začela že veliko prej in da ima njuno početje lepo tradicijo. Prva tovrstna letna dražba se je namreč zgodila pred kar 16 leti, skratka, v še optimističnih časih.
Tudi osrednja novica z včerajšnjega dogodka je optimistična. Daleč najvišje ocenjeno delo, slika Toneta Kralja z naslovom Kraški sejalec je uspešno našla novega kupca. Brez licitiranja, prodali so jo za izklicno ceno – za 14.000 evrov. Javna prodaja kake umetnine v rangu nad desetimi tisočaki se na tovrstnih dražbah v Ljubljani ni pripetila že leta. Dovolj dolgo, da ne veš, katera je bila zadnja. Za kakšno sliko je šlo tokrat? Za sliko, ki je bila že po dimenzijah reprezentančna (120 centimetrov višine, 210 dolžine), pri čemer se je, kar je prav tako bistven podatek, na trgu pojavila prvič. Kar štiri desetletja po slikarjevi smrti in še pet več po nastanku.
Prodana več kot polovica ponujenega
Podobno uspešno je bilo iskanje novih lastnikov za dela Jožeta Plečnika oziroma njegove šole, ki jih je bilo v katalogu kar nekaj. Ponudba enega njegovih stolov se je prav tako končala uspešno, sicer po izklicni ceni 3800 evrov, enako so po izklicni ceni 800 evrov prodali njegov načrt blejske vile Eleonore Šverljuga, ob njegovem zmajskem svečniku pa je bilo mahanja z dražbenimi lističi nekaj več, tako da je rezultat 750 evrov za stotaka presegel izklicno ceno.
Med višjimi cenami izstopajo še 2450 evrov za zapestnico z brilijanti in smaragdi s poreklom na severu Evrope, 1500 za likovni objekt Irwinov Hostija, 1200 za risbo Kalafatarji (V pristanišču) Alberta Sirka, 920 za naslednjo zapestnico in 750 evrov za črnogorski meč oziroma jatagan iz 18. stoletja, sicer pa je večina realiziranih cen ostala pod 500 evri. Pri lotih z nižjimi izklicnimi cenami je bilo, predvidljivo, tudi več licitiranja, v celoti pa je po dražbi z 143 ponujenimi loti dražiteljem ostalo neprodanih 69 lotov. Torej le slaba polovica, kar je za dražbo z veliko prisotnostjo umetnin v katalogu spodbudno.
Najslabše so se obnesle umetnine z izklicnimi cenami v rangu med 1000 in 3000 evri (miniatura Ivane Kobilce, delo Antona oziroma Maksa Koželja, Irwinov, Frančiška Smerduja in še ena, tokrat drobna slika Toneta Kralja). V ponudbi jih ni bilo prav veliko, a kupcev zanje ni bilo.
Mimogrede, na dražbi se je dalo opaziti tudi kak obraz z ministrstva za kulturo ali iz kake nacionalke (nemara bo v eni njih pristal omenjeni Plečnikov načrt vile), po besedah dražiteljev pa je interes za lot s področja židovske kulture pokazal celo jeruzalemski Izraelski muzej.
