Tiskane izdaje
Kropa je naselje z večstoletno fužinarsko in kovaško tradicijo. Leži utesnjeno v dolini ob potoku Kroparica pod pobočjem Jelovice, 11 kilometrov jugovzhodno od občinskega središča Radovljica. Razvijati se je začela v 14. stoletju, v 15. stoletju so tam že delovale dve fužini in kovačnice.
V 18. in 19. stoletju je kroparsko železarstvo dosegalo višek, obratovali so obe fužini, sedem cajnaric (kovačnice za polizdelke) in 19 vigenjcev (kovačnice za žeblje). Ob koncu 19. stoletja sta fužini zaradi krize in pomanjkanja rude morali prenehati delovati, kovači pa so našli rešitev v ustanovitvi žebljarske zadruge, ki je pomenila začetek industrializacije, kakor piše na spletni strani muzeja.
Kovaški muzej Kropa prikazuje tehnično-zgodovinski razvoj obdelave železa od rude do žeblja, gospodarske, socialne, demografske in kulturne razmere v Kropi in sosednjih železarskih naseljih od 15. stoletja do propada fužin v 19. ter razvoj ročnega žebljarstva v 20. stoletju.
Kot prvi tehniški muzej na Slovenskem je bil odprt leta 1952 na pobudo domačinov in strokovne javnosti, ki si je pod vodstvom profesorja Franja Baša, prvega ravnatelja Tehniškega muzeja Slovenije, prizadevala za ohranjanje tehniške dediščine in situ. Posebno zbirko sestavljajo umetniško kovani izdelki iz železa mojstra Joža Bertonclja. Danes muzej deluje v okviru Muzejev radovljiške občine, zaradi posebne vsebine pa je vključen v državno muzejsko mrežo.
V prvem nadstropju so z dokumenti in predmeti predstavljeni osnove železarstva v Kropi, Kamni Gorici in Kolnici ter razvoj industrijskega zadružništva, z maketami pa delovanje fužine (Zgornja fužina), vigenjcev in mehov.
Od julija 2008 je v muzeju urejena tudi projekcijska soba v pritličju. Na ogled sta dva slovenska filma Milke in Metoda Badjure, Koledniki iz leta 1954 in Kroparski kovači iz leta 1967. Muzej je v prostorih Klinarjeve hiše na Placu, osrednjem delu starega trškega jedra Krope.
Klinarjeva hiša s konca 18. stoletja je primer ene izmed mogočnejših fužinarskih hiš, katerih zunanjost zaznamujejo kamnoseški detajli iz zelenega kamna in kovani dodatki, notranjost pa členitev na stanovanjski del hišnega posestnika in prostore njegovih najemnikov, delavcev. V prvem nadstropju, kjer je bilo stanovanje fužinarjeve družine, je ohranjena značilna osrednja soba, salon, ki ga odlikuje kasetiran strop, dopolnjen s tremi baročnimi oljnimi platni.
