Tiskane izdaje
Vas zanima več kot 150. letna zgodovina plinarništva v Ljubljani? Želite vedeti več o načinih uporabe plina nekoč in danes? Potem bo najbolje, da obiščete Plinarniški muzej Energetike Ljubljana. Ob predhodni najavi vam zagotovijo voden ogled muzeja, ki je možen vsak delovni dan.
V notranjosti muzeja so panoji, ki prikazujejo zgodovino plinarništva: slike Ljubljanske plinarne iz leta 1861, načrti plinskega omrežja od leta 1931 do 2003, sheme delovanja stare plinarne, slike proizvodnje mestnega plina in predstavitve napornega dela v plinarni, fotografije različnih plinskih svetilk in plinskih lestencev, uporaba plina za kuho, pranje, sušenje, likanje, gretje …
Vse se je začelo s prvimi plinskimi cestnimi svetilkami ... V šestdesetih letih 19. stoletja je bila dokončana železniška proga Dunaj - Ljubljana; z uvedbo železnice je Ljubljana postala pomemben del trgovinskih poti. Ideja, da bi namesto »mestne svečave« ulice razsvetljevala močnejša svetloba, je bila le ena izmed posledic tega razvoja. Plin se je v življenju ljubljanskih meščanov prvič pokazal 9. novembra 1861 v obliki prižganih cestnih svetilk, ki so razsvetlile mračne ulice.
Uporabnost plina se je b 20. stoletju kazala v vseh oblikah: sprva v javni razsvetljavi, kasneje pa tudi drugje – za kuhanje in ogrevanje v gospodinjstvih, obrtnih delavnicah in tovarnah. Močno se je z razvojem spreminjala tudi tehnologija. Najprej so mestni plin pridobivali v retortnih pečeh s suho destilacijo lesa, po letu 1903 pa iz premoga, že leta 1932 pa so retortne peči zamenjale komorne.
Po letu 1961 je bila uvedena nova tehnologija proizvodnje plina (termokatalično cepljenje tekočega naftnega plina); tudi podoba plinskih trošil se je spreminjala v skladu s ponudbo in uporabnostjo. Prav na to dobo ponuja razstava v Plinarniškem muzeju izjemen pogled. Leta 1979 Ljubljana prvič dobi zemeljski plin – to pa je bil tudi začetek širjenja plinovodnega sistema v Ljubljani in okolici. Konec leta 1990 so z mestnega na zemeljski plin priključili še zadnjega odjemalca.
Zemeljski plin je gorivo fosilnega izvora in je produkt razkroja organskih snovi. Je zmes različnih plinov, od katerih je največ metana CH4 (do 99 odstotkov), prisotni pa so še etan, propan, butan, primesi težjih ogljikovodikov, dušik in ogljikov dioksid.
Zemeljski plin se pridobiva iz podzemnih nahajališč in nato po plinovodnih omrežjih potuje do uporabnika. Zemeljski plin je nestrupen, lajžji od zraka in brez vonja, zato se mu v distribuciji zaradi varnostnih razlogov dodaja vonjivo snov, po kateri zaznamo prisotnost zemeljskega plina.
