Tiskane izdaje
Iz skupine SRČ – dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in dr. Vesna Čopič – so se oglasili z Drugim pozivom, naslovljenim na novo ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar.
Prejemnik Prvega poziva skupine je bil donedavni kulturni minister dr. Uroš Grilc, ki je, kot zapišejo, ob nastopu ustanovil svojo delovno skupino za pripravo novega kulturnega modela, kar je pomenilo, da po treh letih dela v delovnih skupinah pod Majdo Širca in Žigom Turkom v tedanji novi delovni skupini za skupino SRČ ni bilo več mesta.
A so z delom, kot dodajo, nadaljevali samostojno, rezultat tega pa je osnutek novega zakona o javnem interesu v kulturi.
Ob nastopu nove vladne ekipe SRČ Julijano Bizjak Mlakar poziva, da kulturo ne glede na razlike med opozicijo in koalicijo postavi v središče politike in družbenih sprememb, spremembe v kulturnem modelu, ki naj bi vodile do izoblikovanja koalicije za kulturo kot javno dobrino, pa so v pozivu strnili v deset točk.
Te zajemajo prizadevanja za umetnost in ustvarjalnost kot vrednosti sami po sebi, za učinkovitejše gospodarjenje z javnimi sredstvi in kakovostnejše ter preglednejše postopke izbire projektov, ki jih bodo deležni, za ločevanje političnih odločevanj od strokovnih, za individualizacijo odgovornosti za sprejete odločitve, za večjo strokovno in poslovno avtonomijo javnih zavodov, za preprečevanje političnega kadrovanja idr.
1. Za umetnost in ustvarjalnost kot vrednoti po sebi
Umetnost in ustvarjalnost morata postati dejanski družbeni vrednoti, ker predstavljata predpogoj obstoja in gonilo družbenega razvoja. Ministrstvo za kulturo ima dvojno vlogo: kot kulturni resor podpira kulturne cilje, kot del vlade pa mora mobilizirati vsa druga ministrstva pri izkoriščanju ekonomskih in socialnih potencialov umetnosti in kulture.
2. Za učinkovitejše gospodarjenje z javnimi sredstvi
Javna sredstva, namenjena kulturi, morajo biti v največji možni meri porabljena neposredno za omogočanje in spodbujanje ustvarjalnosti ter refleksijo, varovanje in ohranjanje umetniških in splošnih kulturnih dosežkov. Poraba sredstev za druge namene naj sodi na področje drugih resorjev.
Prejemnikom javnih sredstev je treba z večjo poslovno avtonomijo omogočiti, da lahko z javnimi sredstvi racionalno gospodarijo, ob tem pa zaostriti njihovo odgovornost za dobro poslovanje.
Temeljni merili racionalnosti gospodarjenja naj bosta kvaliteta programa in njegove izvedbe ter optimalen javni doseg glede na naravo programa.
3. Za uresničljive programe za kulturo
Ker javna sredstva za kulturo niso neomejena, je treba oblikovati kulturne programe skladno z realnimi možnostmi. Samo z odprtim, kakovostnim, dialoškim in preglednim selektivnim postopkom bo mogoče opredeliti, kaj in v kakšnem obsegu se financira v javnem interesu.
4. Za odločanje politike o političnih in stroke o strokovnih vprašanjih
Politika se oportunistično izmika odločanju o imanentno političnih (vrednostnih) vprašanjih, medtem ko se v strokovne odločitve posredno še kako dejavno vmešava. Potrebujemo sistem, v katerem bo politika prisiljena določiti prioritete (javni interes), njihovo izvedbo pa dosledno prepustiti avtonomiji stroke. Politika naj odloča »kaj«, stroka pa naj pove »kako«.
5. Za odločanje stroke po strokovnih merilih in ne na podlagi cehovskih interesov
Ni nujno, da se strokovni in stanovski interesi pokrivajo. V praksi si pogosto celo nasprotujejo. Za presojo strokovnosti odločitve ne zadošča le strokovna kompetentnost odločevalca, pač pa tudi strokovna konsistentnost vsebine njegove odločitve. Vzpostaviti je treba mehanizme, ki bodo razločevali med predstavniško (interesno) in ekspertsko (strokovno) vlogo in tako nevtralizirali uveljavljanje cehovskih interesov pred strokovnimi.
6. Za individualizacijo odgovornosti za sprejete odločitve in njihove posledice
Anonimnost odločevalcev, kolektivno odločanje in netransparentnost v procesu odločanja ustvarjajo okolje negativne selekcije, klientelizma, nepotizma in korupcije, pa tudi možnost uveljavljanja cehovskih interesov pred strokovnimi.
7. Za kulturni program pred pravnim statusom in za enakopravnejši dostop do dela na področju kulture
V Sloveniji je delež nejavnih sredstev za kulturo zanemarljiv. Na tem področju so država in lokalne skupnosti pretežni »naročnik«. Večina kulturnih programov se financira iz javnih sredstev. Zato je neenakopravnost izvajalcev javnega kulturnega programa povsem neupravičena .
Položaj samozaposlenih je treba izboljšati ne z raznimi ugodnostmi in žepninami, pač pa prvenstveno z enakopravnejšim dostopom do dela. Dostop do dela mora temeljiti na kvaliteti dela delojemalcev in dejanskih potrebah po delu, ne pa na zaposlitvenem statusu.
8. Za izpolnjevanje poslanstva javnih zavodov pred zadovoljevanjem interesov zaposlenih
Temeljno merilo za presojo delovanja javnih zavodov in dela zaposlenih v njih mora postati izvajanje njihovega poslanstva, to pa je kvaliteta programa in njegove izvedbe. Vsi ostali interesi morajo biti temu podrejeni.
9. Za večjo strokovno in poslovno avtonomijo javnih zavodov s stalnim in poostrenim nadzorom nad izvajanjem njihovega poslanstva
V javnih zavodih je treba ločiti upravno in nadzorno funkcijo, kar pomeni bistveno drugačno razdelitev kompetenc med organi zavoda, z neodtujljivo odgovornostjo ustanovitelja.
10. Za preprečevanje negativne selekcije in političnega kadrovanja
Javni zavodi so ustanovljeni za uresničevanje kulturnega poslanstva, zato mora biti strokovna funkcija hierarhično pred poslovno.
Zaradi slabe prakse je treba pri imenovanju vodilnih kadrov na področju kulture uvesti možnost neodvisnega zunanjega nadzora zakonitosti in korektnosti izpeljave razpisnih postopkov še pred njihovim imenovanjem.
Nobena reforma področja kulture pa ne bo uspešna brez predhodne ali sočasne temeljite prevetritve organizacije, delovanja in odgovornosti ministrstva za kulturo!
