Tiskane izdaje
Leta 1865 so na Dunaju odprli Ring oziroma prvi del Ringstrasse, najlepše dunajske avenije, prav tega leta pa je bil rojen tudi Maks Fabiani. Ring je napovedal novo obdobje v razvoju Dunaja. Iz srednjeveškega mesta, obdanega z mestnim obzidjem, je nastala moderna metropola, ki se je lahko spopadala z izzivi industrijskega obdobja.
Pred današnjo otvoritvijo razstave Maks Fabiani: arhitekt monarhije v Arhitekturnem središču Dunaja je Dietmar Steiner, direktor AZW, za Delo odgovoril na vprašanje, kaj bi o Fabianiju na kratko pisalo v arhitekturnem leksikonu: »Maks Fabiani je bil ob Ottu Wagnerju in Jožetu Plečniku eden največjih inovatorjev arhitekture ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Vendar pa je bil Fabiani v nasprotju z Wagnerjem in Plečnikom bolj tehnično usmerjen.«
Na tiskovni konferenci je dr. Andrej Rahten, slovenski veleposlanik v Avstriji, sicer zgodovinar, poudaril, da je bil Fabiani arhitekt monarhije, vendar ne toliko v zemljepisnem smislu, ker je deloval po vsej avstro-ogrski monarhiji. »Ta opredelitev ima bolj duhovno razsežnost.« Razstava o Fabianiju, ki jo organiziralo mesto Ljubljana, podprli pa so jo Skica – Slovensko kulturno-informacijsko središče na Dunaju, slovensko veleposlaništvo v Avstriji in slovensko ministrstvo za kulturo, ponuja na ogled izvrstne fotografije Fabianijevih del, risbe in različne druge dokumente.
Fabiani je bil poleg Plečnika najpomembnejši mednarodno uveljavljeni arhitekt slovenskega rodu 20. stoletja. Čeprav ima Plečnik v svetu arhitekture večji mednarodni pomen, ne smemo pozabiti, da je Fabiani v avstro-ogrski monarhiji opravljal visoke strokovne funkcije in užival velik ugled v umetniških krogih takratnega Dunaja. Bil je sodelavec Otta Wagnerja, član Secesije, visok funkcionar Združenja arhitektov, profesor na Tehnični visoki šoli na Dunaju in, kot je poudaril kustos razstave Andrej Hrausky, prvi doktor arhitekture v Avstriji.
Fabiani, ki je doktoriral iz urbanizma, si za cilj ni zadal zgolj projekta enega poslopja, temveč so ga zanimala celotna naselja. Prepričan je bil, da je mesto mozaik, v katerem je vsak objekt zgolj eden od kamenčkov tega mozaika, je poudaril Hrausky.
»In to, kar ni uspelo Wagnerju – da bi postal arhitekt cesarja Franca Jožefa –, je skorajda uspelo Fabianiju. Bil je svetovalec za arhitekturo prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Le nekaj dni pred usodnim odhodom v Sarajevo so v Ferdinandovem češkem dvorcu Konopište odprli vrt z vrtnicami, ki ga je projektiral Fabiani,« je še povedal Hrausky.
Na Dunaju je Fabiani v času, ko je delal v Wagnerjevem ateljeju, sodeloval pri projektiranju »Mestne železnice«, hkrati pa je takrat projektiral tudi hišo podjetja za izdelavo pohištva »Portois & Fix« na dunajski Ungargasse (1898 – 1900) in založniško hišo Artaria v najstrožjem središču Dunaja na trgu Kohlmarkt (1900 –1901). Svojo pripravljenost na sprejemanje kompromisov je Fabiani pokazal s projektiranjem poslopja Urania, državne univerze in observatorija, ki sestavljajo eno od končnih točk sicer krožne avenije Ring.
Razstava o Maksu Fabianiju kaže, da se je modernizem pojavljal v valovih, je poudaril ravnatelj AZW Dietmar Steiner. Okoli leta 1900 se je uveljavila secesija, pred prvo svetovno vojno pa lahko znova opazimo delno oživljanje historicizma, ki se med drugim kaže tudi v poslopju Uranie, zgrajena v novobaročnem stilu. V tem se kaže tudi razdvojenost Fabianija, arhitekta tistega časa.
