Tiskane izdaje
Mitja Rotovnik je v triintridesetih letih, kolikor je vodil Cankarjev dom (CD), osrednjo kulturno-umetniško institucijo, postal sinonim zanj. Slovenija je dobila velik večnamenski oder, v CD se je prebujala civilna družba, z njim smo se osamosvajali. Zdaj vodenje te institucije prevzema Uršula Cetinski.
Kateri so bili ključni dogodki te ustanove in kako jih komentira Mitja Rotovnik?
Rotovnik je bil eden od idejnih očetov izgradnje Cankarjevega doma, tedaj še v funkciji vodje za mestno kulturo. Navdihnil ga je André Malraux, francoski pisatelj in kulturni minister v vladi Charlesa de Gaulla, pojasnjuje. Malraux je namreč predlagal, da v Franciji vsak departma dobi svoj kulturni center.
Pri nas je imel ta center umetniški in politični značaj, saj ga je za kongresne dejavnosti in slavja uporabljala tedanja politična partija, delno pa to državniško nalogo, predvsem s proslavami, opravlja še danes.
Začetki
Načrte za Cankarjev dom je napravil Edvard Ravnikar leta 1977, kmalu po tem, ko je Slovenija dobila njegovo celostno ureditev Trga republike. Prvi koncert Slovenske filharmonije so izvedli jeseni 1982, ko je mesto generalnega direktorja Cankarjevega doma že prevzel Rotovnik.
Od kod je diplomirani filozof in sociolog dobil takšno afiniteto do kulture? Zasluge ima njegova mama, pravi Rotovnik, ki je bila v petdesetih letih upraviteljica šole v Črnučah, ob tem pa tudi motor tamkajšnjega kulturnega življenja: organizirala je vse, od simfoničnih koncertov do kino predstav in muzikalov.
Njene predanosti umetnosti se je nalezel tudi sam, v letih šolanja igral klavir, kasneje se je preizkusil tudi na amaterskih gledaliških odrih, uspehe pa žel tudi z lutkovno skupino na učiteljišču.
Cankarjev dom kot nacionalna kulturna institucija se je od začetka profiliral kot prostor dogodkov vseh umetniških zvrsti (tej konceptualni zastavitvi je konec osemdesetih let sledila organizacijska struktura z umetniškimi vodji za vsako posamično področje), k temu pa priključil še kongresno dejavnost. Eden ključnih prispevkov tega centra je bila vsekakor Gallusova dvorana, dokončana leta 1984, ki je omogočala tudi zahtevnejše predstave.
Vse zmogljivosti Gallusove dvorane se pokazale ob predstavi Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipion Nasice pri Neue Slowenische Kunst (NSK). Cankarjev dom mnogi še danes povezujejo prav s tem dogodkom, ki je tedaj dvigoval precej prahu in NSK, ta prodorni in kontroverzni umetniški kolektiv, iz alternativne kulturne scene pripeljal naravnost v njeno središče.
Mnogi vidijo enega ključnih prispevkov CD in njegovega direktorja prav v tem, da je prostor odstopil neinstitucionalni sceni, predvsem tedaj mladim režiserjem in koreografom, ki so razbijali uveljavljene umetniške kode.
Tam so v osemdesetih in devetdesetih nastopali Dragan Živadinov, Emil Hrvatin, Matjaž Farič, Iztok Kovač, Branko Potočan in Ksenija Hribar. Festivalu Mesto žensk je CD omogočil infrastrukturno in siceršnjo podporo.
Veliki oder je še pred razcvetom domače neodvisne in neinstitucionalne produkcije gostil pomembne predstave iz tujine, denimo Jana Fabra ali plesno skupino Rosas.
Začetki Cankarjevega doma so sicer bolj zvezani z glasbenimi dogodki. Eden od njegovih programskih stebrov je bil nedvomno Srebrni abonma, mednarodni mojstrski cikel glasbenih prireditev, ki so ga v sodelovanju s Slovensko filharmonijo prvič pripravili v sezoni 1982/1983.
CD je skrbel tudi za jazzovsko sceno in se povezal z Jazz festivalom, ob tem pa ustanovil cikel Predihano, posvečen sodobni glasbi.
V sliki in filmu
Rotovnik je ponosen tudi na razstavno politiko CD. Predvsem od devetdesetih let so razstavljali stare mojstre – med bolj odmevnimi je bila razstava Picassa – in pomembne slovenske slikarje. Na razstavah so predstavljali države in območja, ki so v Sloveniji morda bolj zanemarjena: od Južne Amerike do Daljnega vzhoda. Med najbolj obiskane razstave sodi Faraonska renesansa, ki je privabila 35.000 obiskovalcev.
V osemdesetih letih je osrednja kulturna institucija začela Jesensko filmsko šolo, cikel predavanj in filmov. V devetdesetih so ta program nadgradili z ustanovitvijo Liffa: ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, ki je postal eden ključnih dogodkov na filmskem področju pri nas.
Med največja razočaranja svojega večdesetletnega mandata Rotovnik uvršča finančno podhranjenost Cankarjevega doma, od rezov, ki so jih bili deležni z ministrstva za kulturo (MzK), do poplačila tretje četrtine plačnih nesorazmerij, ki jih je ministrstvo preložilo na pleča kulturnih ustanov.
Žalosti ga tudi, da jim kljub sistematični promociji sodobne umetnosti ni uspelo navdušiti občinstva za tovrstne prireditve, naj je to glasba ali scenske umetnosti. »To ni problem programa in programiranja, ampak predvsem pomanjkljivega izobraževalnega sistema,« pravi.
V času prebujanja civilne družbe je CD postal prostor zavzemanja za pravice kosovskih rudarjev, odbora za človekove pravice, med osamosvajanjem je v njem deloval vojaški vrh. »Tedaj sem bil generalni direktor generalštaba slovenske vojske,« se pošali Rotovnik.
Mitja Rotovnik je več kot trideset let službenega in prostega časa posvetil prav tej instituciji. Prepričan je, da vodenje velike hiše prehaja v dobre roke Uršule Cetinski. Pri tem ga veseli, da naslednici osrednjo kulturno ustanovo zapušča v dobrem stanju. V zadnjih letih je namreč poskrbel za obnovo dvoran in preddverij, prav tako je ta ustanova preživela zunanjo računsko revizijo in proračunsko inšpekcijo brez ene same pripombe.
Portret Mitje Rotovnika bo objavljen v prihodnji Sobotni prilogi.
