Glasbene kvote niso slovenska izjema

Novela zakona o medijih, ki čez dan določa 60 odstotkov 20-odstotne celodnevne kvote slovenske glasbe, se ne zdi pretirana.

tor, 01.03.2016, 09:15

Slovenska glasba, glasba v slovenščini

Veljavni zakon o medijih v 67. členu določa: slovenska glasba po tem zakonu je »glasba slovenskega izvora in zajema pojem vokalne, vokalno-inštrumentalne in inštrumentalne glasbe«, v 86. členu pa govori, da mora biti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa »slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev«.

Novela zakona kot slovensko glasbo upošteva »vokalno glasbo oziroma vokalno-inštrumentalno glasbo, izvajano v slovenskem jeziku, ter inštrumentalno glasbo slovenskega izvora«. Dopolnjeni člen 86 a tako pri določanju dnevne kvote govori o glasbi, ki je »izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku«. V lanskih debatah o zakonu je tedanji državni sekretar Tone Peršak pomisleke, da glasba izvajalcev, ki ne uporabljajo slovenskega jezika, ne bi bila slovenska glasba, zavrnil s sklicevanjem na ustavo, češ da so slovenski avtorji vsi državljani Republike Slovenije in Slovenci, ki živijo po svetu.

Predlog zakona o medijih, o katerem po vetu državnega sveta danes poslanci odločajo znova, nima, kot so zapisali sestavljalci, ambicij po celovitem urejanju medijskega področja, niti obvezni deleži nacionalne glasbe v programih niso slovenska posebnost, modelov za njihovo uveljavljanje je več.

Razgledovanje po svetu kaže, da novela slovenskega zakona o medijih, ki za komercialne postaje določa obveznost predvajanja najmanj 60 odstotkov 20-odstotne celodnevne kvote slovenske glasbe med 6. in 19. uro, ni nekaj izjemnega. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih v prikazu ureditve tega področja našteva več uveljavljenih evropskih in neevropskih modelov.

V Franciji mora delež glasbenih del v francoščini (oziroma v regionalnih dialektih) skladno z zakonom ministra Toubona obsegati najmanj 40 odstotkov radijskega programa v delu, ki je namenjen zabavni glasbi in emitiran v »udarnih« terminih, najmanj polovica tega programa v francoskem jeziku pa mora vključevati nove talente ali nove produkcije. Francoska glasba je definirana kot glasba francoskega izraza (expression francaise). Hrvaška zakonodaja določa, da mora biti obseg hrvaške glasbe najmanj 20 odstotkov dnevnega glasbenega programa. Za javni servis zakon o Hrvaški radioteleviziji določa, da mora biti obseg hrvaške glasbe najmanj 40 odstotkov celotne predvajane glasbene vsebine.

Madžarska v linearnih radijskih medijskih storitvah zahteva, da mora biti najmanj 35 odstotkov letnega oddajnega časa, namenjenega za oddajanje glasbenih del, namenjeno madžarskim glasbenim delom. Nizozemska zakonodaja tako kot slovenska novela določa ure: 35 odstotkov popularne glasbe med 7. in 19. uro na javni postaji Radio 2 mora biti glasba, nastala na Nizozemskem.

Minimalni delež predvajane lokalne glasbe na Portugalskem se giblje med 25 in 40 odstotki: najmanj 60 odstotkov tega deleža mora predstavljati glasba, napisana ali peta v portugalskem jeziku, ki jo izvajajo avtorji iz EU.

V Avstraliji je za komercialne in skupnostne programe, namenjene predvajanju aktualne popularne glasbe, »mainstream« rocka in alternativne glasbe, določen 25-odstotni delež avstralske glasbe, četrtino tega deleža mora predstavljati nova glasba. Za preostale zvrsti glasbe je določen manjši delež, se pa morajo deleži zagotavljati ob delavnikih med 6. in 18. uro.

V Kanadi morajo tako francosko kot angleško govoreče postaje zagotoviti, da je najmanj 35 odstotkov tedensko predvajane popularne glasbe kanadske, komercialne postaje morajo poleg tega zagotoviti, da je najmanj 35 odstotkov popularne glasbe, predvajane med 6. in 18. uro od ponedeljka do petka, kanadske. Kvote so se spreminjale s 25 odstotkov na sedanjih 35, od večine novih postaj ob licenci zdaj zahtevajo 40 odstotkov. Na Slovaškem morajo zasebne postaje predvajati najmanj 20 odstotkov slovaške glasbe, od prihodnjega leta bo kvota 25 odstotkov, petina predvajanih glasbenih del ne sme biti starejša od petih let.

Malezijska medijska zakonodaja zahteva, da mora biti 60 odstotkov radijskih programov v lokalnem jeziku. V Južni Koreji imajo drugačno dikcijo: tuja glasba v programih ne sme preseči 20 odstotkov oddajnega časa, zabavna glasba pa je omejena z letno kvoto in ne sme pa preseči 40 odstotkov vse predvajane glasbe. Venezuelska medijska zakonodaja zahteva, da mora biti 50 odstotkov predvajanega programa venezuelskega, 50 odstotkov predvajane glasbe pa mora biti tradicionalna venezuelska glasba. V Južni Afriki morajo javne radijske postaje predvajati 40 odstotkov lokalne glasbe, komercialne pa morajo v 126 urah na teden med 5. uro zjutraj in 11. zvečer vsak dan predvajati 25 odstotkov te glasbe.

Prijavi sovražni govor