Globalizacija kot grožnja mestom

Predavanje francoskega filozofa urbanega Thierryja Paquota in slovenskega sociologa urbanega Marjana Hočevarja o prihodnosti mest.

sre, 09.03.2016, 13:00
Pogovoru o prihodnosti mest bodo letos sledili še trije v organizaciji Francoskega inštituta v Sloveniji in Mestnega muzeja Ljubljana (in v sodelovanju s časopisom Delo, Fakulteto za družbene vede, MOL in hotelom Vander), aprila o življenju v času »big data«, maja o rasti nacionalnih populizmov v Evropi in oktobra o podnebnih spremembah.

Ljubljana – Naslov včerajšnjega predavanja francoskega filozofa urbanega Thierryja Paquota in slovenskega sociologa urbanega Marjana Hočevarja, prvega v ciklu Razumevanje sveta, je Prihodnost(i) naših mest, a je pogovor segel tudi v preteklost.

Francoski gost je v pogovoru v Mestnem muzeju, ki ga je povezoval sociolog Drago Kos, priznal, da se je, ker ni našel ustreznih odgovorov o urbanem pri filozofih, zatekel k romanopiscem in filmarjem, dodal je, da je govoriti o prihodnosti, o socialni, okoljski, klimatski in drugih dinamikah, naporno početje, saj je to nekaj, kar se ves čas spreminja.

Vzpon metropol

Pri Grkih, je povedal Paquot, je našel dve temeljni načeli: prvo je, da tisto, kar nastaja, ne izhaja iz tistega, kar je bilo prej, drugo pa, da vse, kar si je podobno, ni identično. Premislek o mestih je težko začeti brez prave definicije, »ne moremo primerjati Los Angelesa, velikega kot Belgija, s predmestjem, v katerem živim, ali z Ljubljano«, pogled v preteklost oziroma v kratko zgodovino mest pa pokaže, da je bilo do začetka 19. stoletja le nekaj mest z več kot milijonom prebivalcev (Rim, Bagdad, Konstantinopel in kitajska prestolnica, potem pa je nastopila nova faza, ki jo imenujemo antropocen, v kateri človek prevlada z vsemi posledicami, ki jih to prinaša; od tega trenutka naprej imamo milijonska mesta, London je leta 1900 štel sedem milijonov prebivalcev, takrat je bilo milijonskih mest enajst, zdaj jih je 550, kmalu jih bo 700.

Paquot je kot pomemben fenomen opozoril na tako imenovano globalno mesto, kakršna so New York, Šanghaj, Tokio, London, Rio de Janeiro, Los Angeles, Pariz, ki bi jim lahko rekli denacionalizirana mesta: globalno mesto živi življenje samo zase, in ne tistega kot država, ki ji pripada, na posledice tega fenomena pa je treba gledati s stališča urbanizacije.

Kaj je potemtakem mesto, se je vprašal Paquot − je kombinacija treh kakovosti: urbanosti, raznovrstnosti in drugačnosti, to so značilnosti 'meščanskega duha'. Pri razlagi teh kategorij si je pomagal tako s Cicerom (pomembno je obvladovanje jezika, nekdo, ki tako dobro obvlada jezik, da je tolmač drugim, jih povezuje z okoljem), s stališčem, da je uniformnost smrt za mesta, ob drugačnosti/drugosti pa navrgel, da moramo imeti ob sebi drugega, da bi sploh lahko spoznali samega sebe.

Pesimistično stališče

Na to izhodišče se je navezal Marjan Hočevar s pesimističnim stališčem, da bo prihodnost prebivalce mest tako rekoč jemala, s čedalje močnejšo globalizacijo bodo mesta izgubljala svoj doslejšnji pomen, pri tem pa tudi raznovrstnost ne gre v prid ohranjanju mest. Mesta so obveljala toliko časa, kolikor časa je bila pomembna koncentracija posebnosti, v preteklosti so imela svoj pomen kot kontejner neenakosti. »Mesta vse težje razlagamo s samimi seboj, pomembno postaja vse širše, ne pa fenomen teritorialnosti,« je dodal Hočevar.

Ne glede na to, kako razumemo produkcijo prostora, ali v smislu klasičnega urbanizma, ali monumentalistično ali kako drugače, vedno je prisoten velik delež tistega, česar planiranje ne more doseči; bolj ko gremo v prihodnost, manjši del graditve prostora postaja neuresničljiv. Po Hočevarjevem mnenju je čedalje več prostora mobilnostnega, vedno manj pa je fiksnih prostorov, zato se v prostoru preteklost ne akumulira več. Tudi zato urbani način življenja nima velike prihodnosti.

Prijavi sovražni govor