Halo, profesor Toporišič?

Slovenščina – litovščina: Dr. Jelena Konicka, prva lektorica slovenščine na vilenski Filološki fakulteti.

Objavljeno
17. april 2015 19.56
Agata Tomažič, Pogledi
Agata Tomažič, Pogledi

»Ko sem leta 1993 prvič prišla v Slovenijo na poletni seminar slovenskega jezika, nisem znala niti besedice slovenščine«, se spominja dr. Jelena Konicka s Filološke fakultete v Vilni.

Toda opremljeni z znanjem ruščine, poljščine, beloruščine in seveda starocerkvenoslovanščine kot matere slovanskih knjižnih jezikov ji je v govorici Slovencev kaj kmalu uspelo izluščiti pomene posameznih izrazov.

Pravzaprav je bilo veliko besed tako podobnih izvirnikom iz starega, privzdignjenega liturgičnega besedja starocerkvenoslovanščine, da se je Konicki v tistem krasnem poletju utrnilo: Nebesa so sestopila na zemljo v Sloveniji.

Dva precej arhaična jezika

Marsikdo ne bi niti pomislil, a je vendarle res: Slovenci in Litovci imajo nemalo skupnega. Tudi Litovci, čeravno prevladujoče katoliške veroizpovedi, se imajo za prvo tiskano knjigo zahvaliti protestantu Martynasu Mažvidasu, ki je 1547. v takratnem Königsbergu izdal Katekizem.

Nadalje sta se oba v zgodovini privadila tuji oblasti, pri Litovcih so bili to izmenjaje Poljaki in Rusi. Jezika sta bila večinoma obsojena na zasebno sfero, omikani in izobraženi se niso izražali v materinščini. Preporod se je pri obeh zgodil v 19. stoletju, ko se eni in drugi zavedo, da je njihov jezik pravzaprav čudovit, razlaga Konicka.

Sicer pa imata tudi slovenščina in litovščina, eden od dveh jezikov na baltski veji indoevropskega debla, nekaj skupnih točk. Najočitnejša je najbrž dvojina, ki je bila včasih v rabi tudi v drugih jezikih in se je v slovenščini obdržala do današnjih dni tudi kot glagolska oblika, v litovščini pa je obstala v zaimkih in v zavesti Litovcev. Vse to potrjuje, da sta oba jezika precej arhaična.

Konicka pa našteje kar nekaj starih indoevropskih besed, ki v obeh jezikih zvenijo precej podobno: vakaras – večer, diena – dan, ranka – roka … Vse to je bilo znano že slovenskemu etimologu dr. Francetu Bezlaju, čigar slovar slovanskih jezikov je po mnenju sogovornice »eden najboljših v slovanskem svetu«, v njem pa je vedno obravnaval tudi litovske besede.

S tem razprši predsodke, da je jezikovna kombinacija slovenščina-litovščina ena tistih eksotičnih, ki bi se je v najboljšem primeru razveselili na oddelkih za tolmačenje v evroinstitucijah, pa še to samo enkrat na leto. Slovenščine se je na vilenski Filološki fakulteti mogoče učiti od leta 1995. Prva lektorica je bila kar dr. Konicka, danes docentka katedre za rusko filologijo, ki si je želela še na koga prenesti znanje jezika, ki je po njenem mnenju »zelo zanimiv, preprost, logičen in emocionalen«.

Leta 2000 so postali del omrežja slovenskih lektoratov pod okriljem Centra za slovenščino kot drugi/ tuji jezik in takrat je v Vilno prišla prva lektorica Slovenka, slovenščina pa je prerasla v študijsko smer (tri leta prej so lektorat nadgradili v izbirni predmet za študente na bulgaristiki).

Slušatelji se tako niso več učili samo jezika, temveč so se seznanjali s slovenskim jezikoslovjem, književnostjo in kulturo. V tistem času (ki bi mu danes, ko je učenje slovenščine na Univerzi v Vilni spet zreducirano zgolj na lektorat, lahko rekli »zlato obdobje«) se je ena od študentk tako navdušila nad Slavkom Grumom, da se je v magisteriju sklenila poglobiti v primerjavo njegovega dela z nekim litovskim avtorjem.

»Tukaj nihče ne ve, kdo je Grum, prevedi ga v litovščino,« ji je svetovala Konicka. Rečeno, storjeno. Odtlej so Litovci dobili še prevod Alamuta, navdušenci nad slovenščino in slovenskim, zdajšnji in nekdanji študenti pa se srečujejo tudi na t. i. Slovenskem vikendu v maju.

Kriza je udarila v Sloveniji in Litvi na približno enak način: ukinili so študijske programe, mladi se ozirajo po študijih, ki jim obetajo ugodnejše karierne poti. Za slovenščino zato ni preveč zanimanja, največ se jih odloča za skandinavistiko, saj so Litvi skandinavske dežele geografsko blizu ter se ponašajo s trdnim gospodarstvom in zavidljivimi možnosti zaposlovanja.

A če te nekaj žene, lahko unovčiš tudi znanje slovenščine, meni sogovornica. Predvsem pa je treba biti takšnemu delu, kot je denimo prevajanje, znanstveno-raziskovalno delo ali kaj drugega, pri čemer je slovenščina dodaten adut, predan.

Nagrada za zasluge pri uveljavljanju slovenščine

Iznajdljivost in vztrajnost, morda pa še kaj tretjega, sta gnali tudi Jeleno Konicko, ki se je še pred koncem prvega seminarja slovenskega jezika v Ljubljani v začetku devetdesetih odločila, da se slovenščine hoče naučiti (še) bolje. Na podlagi razvrstitvenega testa, ki so ga tečajniki pisali po prvem tednu predavanj, je bila uvrščena na peto stopnjo (od desetih), kar je bil vsekakor več kot soliden začetek. Konec drugega tedna se je odločila, da je čas za akcijo.

Stopila je do tajnice oddelka in se pozanimala, kje bi lahko dobila informacije glede podiplomskega študija, štipendij za bivanje ali česarkoli podobnega. Za to je pristojen dr. Toporišič, se je glasil odgovor, ki je ta čas na dopustu, a ga lahko pokličem. Prav, storite to, prosim, je odvrnila Konicka. V naslednjem hipu so ji v roko potisnili slušalko, na drugi strani pa je bil sam veliki slovenist, strah in trepet učečih se slovenščine kot materinščine – ne pa tudi kot tujega jezika.

»Še danes se sprašujem, kako je sploh razumel, kar sem mu bila po dveh tednih tečaja slovenskega jezika sposobna povedati,« se smeji Konicka. V jeseni istega leta se je vrnila v Ljubljano na študij slovenščine, v predavalnico je sedla s samimi rojenimi govorci. Decembra je opravljala prvi izpit pri profesorju Toporišiču, in to uspešno, kakopak.

Ostalo je zgodovina, v katero se je vpisala tudi kot dobitnica priznanja za »zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenski književnosti in kulture v Litvi, krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture ter prepoznavnosti Slovenije«, ki ji ga je slovenska država izrekla leta 2010.