Ifigenija Simonović: »Zašla bom, padla ... in spet iskala pravo pot«

Druga predsednica v zgodovini slovenskega centra Pen o aferah Janša in Flisar: »Oprostite, ne bom ­razčiščevala.«

tor, 14.03.2017, 14:10

Dosedanji predsedniki­ ­slovenskega centra Pen

Oton Župančič

Izidor Cankar

Matej Bor

Mira Mihelič

Filip Kumbatovič - Kalan

Miloš Mikeln

Drago Jančar

Boris A. Novak

Marko Kravos

Veno Taufer

Tone Peršak

Marjan Strojan

Evald Flisar

Ifigenija Zagoričnik Simonović, s pravim imenom Eva Batič, je pisateljica, lončarka, »poslikovalka uporabnih predmetov«, prevajalka, esejistka in dolgoletna Londončanka, ki je na zadnjih volitvah po Miri Mihelič postala vsega druga predsednica v zgodovini slovenskega centra Pen.

Gospa Simonović, temeljna listina Pena govori o svobodi govora. Kje je njegova meja?

Tam, kjer je meja svobode nasploh na vseh področjih. Meja je tam, ko se zaveš, da lahko nekoga žališ, podcenjuješ, raniš. Meja je tam, kjer nastopi samocenzura. To velja tudi v osebnem življenju. Sprostiš se lahko med zares dobrimi prijatelji, ko lahko rečeš kaj zaupnega, pa te ni strah, da bo tisti, ki si mu zaupal, zlorabil zaupnost. Včasih človeka zanese, blekne neumnost. Beseda je samo zvok, znak na papirju, a je neizbrisljiva. Vem, morala bom zelo paziti, kaj govorim. Nenadoma sem ob vso svobodo zasebnega govora. Že od jutra pred volitvami. Nenadoma je pomembno vse, kar sem kdaj kje rekla.

Občni zbor je pokazal, da vsaj del članstva še zmeraj razburjata tako imenovani aferi Janša in Flisar. Vaše mnenje o tem, kaj je šlo v teh primerih narobe in kaj je bilo prav? Kaj bi bilo treba še razčistiti?

Vsaka plast vsega ima usedline. Bolj ko praskaš, več odkriješ. Saj to je metoda umetnosti. Oscar Wilde­ je rekel, da je literatura umetnost laganja. Prepustila bom to temo drugim. Oprostite, ne bom ­razčiščevala.

Imate v mislih kak predlog za spremembo blejskih srečanj ali se vam zdi zdajšnji format ustrezen?

Blejska srečanja vsako leto spreminjamo, in sicer tako, da klestimo program, tuhtamo, česa na Bledu ne bomo mogli uresničiti. V mislih imam idealen predlog – z več denarja narediti več. Povabiti več gostov iz bolj oddaljenih krajev sveta, več pisateljic in pisateljev z drugih celin. Več iz sosednjih držav, da 'ne sovrag, le sosed bo mejak'. Podaljšati srečanje za nekaj dni. Omogočiti prenočitev slovenskim pisateljem, da bi lahko prišli na Bled in se družili, povezovali, načrtovali, morda celo ustvarjali. Zdajšnji format je toliko dober, kolikor je lahko izvedljiv v zdajšnjih okoliščinah.

Pa vsebinske spremembe?

Sprašujete, kako nameravam usmerjati spreminjanje. Najprej upam, da bom zmogla pridobiti več sredstev za blejsko srečanje. To bo še najtežje. Blejsko srečanje niso počitnice. Gostje pridejo z namenom in upanjem. Nekateri iščejo stike kot prevajalci. Izmenjujejo si knjige, načrtujejo naslednja srečanja drugje po svetu. Govorimo drug drugemu, poslušamo se. Oklenila se bom literature. Zanašam se na to, da je ravno literatura najbolj vezana na svobodo. Nastaja tudi v najbolj nemogočih razmerah, torej iz najgloblje človekove potrebe po izražanju. Tudi iz najstarejše znane mi nuje po spominjanju in zapisovanju našega bivanja.

Odbor pisateljev za mir, odbor pisateljev v nevarnosti [tako se je lani na svetovnem kongresu Pena preimenoval odbor za pisatelje v zaporu] in Icorn, norveška organizacija, ki nudi zatočišče pisateljem beguncem in se ji je Mestna občina Ljubljana pridružila s slovenskim centrom Pen, naj bi še naprej usmerjali pozornost na pisateljice in pisatelje, ki jim vojne in tiranije kratijo pravico do govora, pravico do življenja, pravico do doma, pravico do zaščite, pravico do dela. Prepoznavno je, da se prav na Bledu lahko srečujejo ustvarjalci iz najbolj sprtih dežel. Tukaj vidim največ 'dobička', da tako rečem. Dobička za prihodnost Pena in človeštva. Glede tega ni treba prav nič spreminjati 'formata', treba ga je samo dopolnjevati, bogatiti.

V enem mandatu verjetno ni mogoče narediti veliko. Kam boste poskusili obrniti duhovno moč Pena? Kakšna je vaša vizija, utopistična, realistična?

Da v enem mandatu ni mogoče narediti veliko, je priljubljen izgovor vseh, ki se nečesa lotimo, veliko obljubimo, pa nam ne uspe. Opravičil ni, ker je vsak korak na vsakem koraku odločilen. Seveda sem optimistična. Devetdeset let je star slovenski Pen, začelo se je v Londonu iz nič, iz zanesenjaške želje nekih gospodov, da bi pomagali pisateljem v zaporih. Zdaj je Pen veliko več kot nič. Vleči voz naprej vedno z istim ciljem: priti dlje. Stranpoti bodo, zgodile se bodo, zašla bom, zdrknila, padla, potem pa, če bom še imela podporo, bom spet iskala pravo pot. Pen živi, to je samo po sebi optimistično, zgolj ohranjati ga pri življenju, podaljševati agonijo umiranja, pa seveda ne bi bilo niti dovolj niti koristno.

Vaš pogled na ženski odbor znotraj slovenskega centra Pen? Na zboru ste, če sem si prav zapomnil, pripomnili, da ženski in moški Pen ne bi smela obstajati, ampak le eden.

To je najhujši očitek, upravičen, priznam. To bom morala nekako 'odslužiti', če bom hotela obstati. Vse se plača, že plačujem. Ja, rekla sem, da sem tako mislila. Skušala bom globlje razmisliti in morda bom spremenila mnenje. V sedemdesetih je izšla antologija ženske poezije, v kateri Svetlana Makarovič ni hotela sodelovati. Takrat mi še ni bilo jasno, nad čim se je namrščila, počasi pa sem se začela strinjati z njo. Brala sem dela velikih pisateljic, tudi pisala o občutkih, ki so jih njihova dela vzbujala v meni. Pod njihovim vplivom sem pisala poezijo, dolgo, dokler nisem našla svojega načina – ki ni nikoli čisto samosvoj, saj diham isti zrak kot vse in vsi, samo izdihavam po svoje.

Na začetku, pred štirimi leti, ko so pisateljice, članice slovenskega Pena, začele razmišljati o ženskem odboru, sem bila proti, celo zagrizeno, napisala sem protestno pismo, češ da se z ustanavljanjem ženskih društev pravzaprav izločujemo, zapiramo vase. Vedno sem se zavzemala za ustvarjalke, podpirala sem pravzaprav vse, kar so članice ženskega odbora od takrat do zdaj naredile, ploskala sem, se veselila. Navdušena sem bila nad Antologijo slovenskih pesnic, ki jo je sestavila Irena Novak Popov, pa nad knjigo skupine uglednih avtoric Pozabljena polovica. A ženske sem vedno vključevala v skupnost, v kateri spolno opredeljevanje ni bolj potrebno od opredeljevanja tistega, kar nam je skupno.

Biti z nekom samo zato, ker je moški, ni dovolj. Pisati samo o pisateljicah ni dovolj, ker so vzete iz konteksta. Tako kot pisati samo o moških ni dobro, če je izbrisan ženski kontekst. Drug drugemu ustvarjamo kontekst.

Omenjeni kontekst je pogosto popačen, na različne načine ­diskriminatoren.

Naslanjam se na besedo 'mi'. Dobiti ali ne dobiti nagrade zato, ker je neka ustvarjalka pač ženska, ni prijetno. Moškim ni treba čutiti, da so nagrajeni zato, ker so moški. Od zdaj naprej se bodo morali navaditi, da morda ne bodo nagrajeni zato, ker so moški. Če je predsednica svetovnega Pena Jennifer Clement izjavila, da je tudi za nas čas, da imamo žensko predsednico, najbrž ni mislila ravno name, saj me ni poznala. Če pa sem bila izbrana zato, ker sem ženska in ker je nastopil čas za to, da imamo tudi mi žensko predsednico, je normalno, da imam kiselkast priokus.

Biti z nekom samo zato, ker je Slovenec, ni dovolj. Ko sem spoznala Veseljka Simonovića, ga nisem vprašala, kako se piše, a verjemite mi, doživela sem očitek, da hodim z južnjakom. Bolj me zanima celovitost človeka, spolnost naj ne bi bila odločujoča lastnost, razen v najintimnejših okoliščinah. Seveda menim, da živim v raju v primeri z ženskami v deželah, v katerih so še vedno brez temeljnih pravic. A včasih mislimo, da to, kar hočemo, da pripada nam, potrebujejo tudi drugi. Morda se motimo.

No, včasih sem mislila, da bo napočil dan, ko ne bo treba razmišljati o tem, zdaj pa vidim, da vprašanje moški/ženska še kako žge. To naj bo moj prvi kompromis v tem mandatu.

Prva predsednica po Miri Mihelič, predsednici slovenskega centra med letoma 1966 in 1975, sredi sedemdesetih tudi podpredsednici mednarodnega Pena in pobudnici blejskih srečanj. Kako je občutiti to dejstvo, kaj daje misliti?

Brala sem spomine Mire Mihelič, zapisala jih je Marjeta Kajzer. Občudujem sposobnost krmarjenja Mire Mihelič med velikani takratnega Pena. Spoštujem tudi njeno načrtno pisanje o rečeh, ki jih takratni slog socialističnega realizma ni dopuščal. Mira Mihelič v romanih, napisanih za ženske, mislim, da načrtno, opozarja na neenakopravnost žensk v času, ko je bila prav enakopravnost žensk tako rekoč paradna kobila komunizma. Iz tistega obdobja naj omenim še Mimi Malenšek. Mira Mihelič se je kot penovka potegnila za Vitomila Zupana, ko je bil v ječi. Takrat se noben moški ni potegnil zanj. Morda je njeno posredovanje prek uglednih prijateljstev v svetu, znanstev, ki jih je stkala prav na blejskih srečanjih, pripomoglo, da je bil Zupan prej izpuščen, kakor bi bil [po skoraj sedmih letih].

Na misel mi pride verz iz popevke Dolly Parton Ti škornji so narejeni za hojo [These boots are made for walking]. Mira Mihelič je stopila v velikanske škornje in shodila. Pred njo so bili predsedniki Oton Župančič, Izidor Cankar in Matej Bor. Njej je uspelo pripeljati na Bled Arthurja Millerja. Po njej so nastopili drugi. Zdaj sem na vrsti jaz. Nisem hotela, nikoli, prisežem, da ne, a obula sem jih. Vrsta je prišla name. Bom hodila po prstih ali stopala s trdim korakom? Ne vem. Kolikor bom zmogla pošteno in pravično. Brala bom, se učila še naprej. Hoditi bom morala, upam, da bom shodila, na koncu bom pa seveda bosa.

Prijavi sovražni govor