Kako kulturni smo do kulture

Ljubljana – »Ko gremo na predstavo, se ne zanašajmo na učinkovitost zračenja v dvorani, zato tik pred tem ne jejmo tržaške omake, čebule in podobnih 'dišavnic'. Sosedi nam bodo hvaležni, ker jim bomo prihranili omedlevanje,« je eden povsem resnih, a v šaljivem tonu zapisanih napotkov za obiskovalce Cankarjevega doma, objavljenih na njihovi spletni strani.

Pod naslovom Kravata (ne)obvezna je zapisanih še štirinajst s humorjem začinjenih pravil lepega vedenja, ki ga je sodelavka CD Damjana Kenda Hussu napisala že leta 2003, za šaljivi ton pa se je odločila zavestno, da jih bralci ne bi doživeli kot soljenje pameti. Povzročil pa je zelo deljene odzive, pripoveduje vodja kulturnovzgojnih in humanističnih programov v CD Barbara Rogelj: »Nekateri so nas grajali, češ, kako si upamo kaj takega, drugi pa so nas v skrbi za bonton posnemali. Klicali so nas tudi s številnih šol za več izvodov publikacij, zapis pa so natisnili tudi v učbeniku.« CD za kulturno-umetniške dogodke ne predpisuje oblačilnega kodeksa, tu in tam poslovna ali večerna oblačila zapovedo organizatorji kongresnih prireditev, medtem ko kulturne hiše po svetu uveljavljajo strožja pravila in kar naravnost zapišejo, da je prepovedano nositi, denimo, šumeča oblačila in žvenketajoč nakit.

Nemirni otroci s starši

Toda v CD bolj kot to, ali prideš na koncert Zlatega abonmaja v mladostniški opravi ali na jazz koncert v temni obleki s kravato, v ospredje postavljajo to, da obiskovalci pri spremljanju odrskega dogodka nikogar ne motijo. Toda tega osnovnega pravila marsikdo ne upošteva. »Zato to pa so najpogosteje krivi mobilni telefoni. Ti ne samo da zvonijo, njihovi uporabniki si tudi med predstavami oziroma koncerti pošiljajo in berejo sporočila, brskajo po spletu, pišejo objave na socialna omrežja in – kljub prepovedi, ki jo predvajamo pred vsako prireditvijo – fotografirajo in snemajo,« našteva Rogljeva. Še zanimivejša so njena opažanja, da so otroci in mladi najbolj nemirni, ko pridejo v spremstvu staršev, ki jih med predstavo neprenehoma motijo, jim zastavljajo vprašanja in jim ne dopustijo, da bi jih predstava prevzela.

Pred predstavo pod prho

Tudi pogled v dvorano na baletni predstavi v ljubljanski operni in baletni hiši sredi nedeljskega popoldneva sredi počitnic je navrgel nekaj pomenljivih opazk. Zgledno oblečenih za obisk klasične predstave je bila komaj peščica, nekateri si kljub počitnicam niso vzeli časa niti za prho in pranje glave, drugim se je zdelo odveč stati v vrsti za garderobo. Ženski srednjih let, ki sta pripeljali tri najstnike, sta jim dovolili, da svoje športne bunde zavihtijo kar na naslonjala svojih sedežev, tako sta ravnali tudi sami, čeprav na galeriji že tako ali tako primanjkuje prostora in je vroče. Ko je eden od fantov med predstavo postal žejen, pa je mati segla v torbico in mu podala plastenko z vodo. Z ene od predstav je v spominu ostal moški, ki je prišel z družino, in se kratkočasil z branjem najnovejših objav na svojem facebook profilu ...

A v SNG Opera in balet Ljubljana kljub temu odgovarjajo, da se njihovi obiskovalci vedejo »zelo primerno, celo vzorno«. Po besedah njihove predstavnice za odnose z javnostmi Barbare Čepirlo tudi mlajša generacija v dvorani sedi mirno, ne igrajo se s telefoni in z drugimi napravami, ki oddajajo zvok in svetlobo, ter upoštevajo hišni red oziroma navodila hostes. O primernem vedenju in oblačilni kulturi jih – z opozorilom, da gledališče ni igrišče – poučijo, ko v okviru šol prihajajo na brezplačne oglede. Kot je še povedala sogovornica, predvsem mlajša generacija pride na predstave bolj športno-elegantno oblečena, in ne tako strogo klasična kot starejša, a še vedno tudi mlajši ne pridejo v oblačilih za prosti čas. Turisti pridejo tudi v kavbojkah, vendar s suknjičem in z zloščenimi čevlji, najbolj svečano pa je običajno na krstnih uprizoritvah, dodaja.

Stand up komik in bontonolog, kakor se Saša Županek označuje, predava pa (prav tako zelo šaljivo) o zunanjem videzu, bontonu in javnem nastopanju tako podjetnikom, politikom, učiteljem in drugim, ki morajo poznati pravila primernega vedenja, ocenjuje, da je raven obnašanja in oblačenja pa tudi osebne higiene in urejenosti na kulturnih prireditvah pogosto nizka oziroma pomanjkljiva. Čeprav je danes tudi v tej sferi dovoljena večja sproščenost, pa ni treba, da opustimo prav vso oliko in omiko. Obiskovalci danes na predstave pogosto zamujajo, saj od doma odhitijo v zadnjem trenutku, kot da se jim nič ne more zgoditi na cesti, da bodo parkirali pred vhodom, da ni treba obiskati garderobe in da se ne bo nikomur treba dvigniti v vrsti do njihovega sedeža. »Gledalci se pogosto tudi v dvorani obnašajo kot v svoji dnevni sobi in za vse, kar na odru opazijo, staknejo glave in na kratko pokomentirajo, s tem pa motijo pogled in pozornost drugih. Na enem zadnjih koncertov v CD, denimo, je morala hostesa šestkrat opozoriti istega človeka, naj preneha fotografirati z mobilnim telefonom, kar nas je zelo motilo in nam ukradlo užitek v poslušanju.«

Moti ga tudi, da obiskovalci ne poskrbijo za osebno higieno, ampak jo ne tako zelo redko skušajo prikriti samo s kolonjsko vodico, da se do sedeža prebijajo s hrbtom, obrnjenim proti tistim, ki so zaradi njih morali vstati in se pri tem niti ne zahvalijo, ter med predstavami šumijo z gledališkimi listi in bonboni. Kar zadeva oblačenje, svetuje, naj se ravnamo v skladu z ravnjo predstave. »V vabilih za denimo gala prireditve je zapisano, kako naj se obleče moški, za spremljevalko pa vedno velja, da naj bo z njim usklajena. Na abonmajske predstave je primerneje priti manj svečano oblečen, a tudi če se kdo obleče lepše, ga tudi ni treba obsojajoče gledati, saj je s svojo obleko morda želel izkazati spoštovanje do izvajalcev. Dovoljene so tudi lepše kavbojke in pulover, a sam to raje oblečem za v kino kot pa v gledališče,« dodaja sogovornik, po čigar opažanju podjetniki tako v oblačilni kulturi kot vedenju pogosto presegajo državne politike, da o lokalnih niti ne govorimo.

Od klasike do sproščenosti

Najmanj togo glede pravil in oblačenja delujejo v ljubljanski Drami. Njihov predstavnik za odnose z javnostmi Jernej Pristov opaža, da starejši še vedno prisegajo na oblačilno klasiko, mladi, ki umetnost in kulturo dojemajo veliko bolj sproščeno, in nekateri predstavniki srednje generacije pa tudi pri obisku gledališča sledijo osebnemu slogu, ki je lahko celo športen. »Večinoma naše občinstvo prihaja zaradi gledališča in izkazuje primerno raven obnašanja. Zelo malo je primerov, ko morajo naše hostese opomniti gledalce, naj ugasnejo mobilnik.« Kratki poučitvi o gledališkem bontonu – od ugasnjenih mobilnikov in nepogovarjanja v dvorani do uporabe wc med odmorom – se posvečajo predvsem znotraj pedagoške dejavnosti ter ko učenci in dijaki obiščejo zaodrje. Največ kršitev v dvorani pa zaznajo pri obiskih šolskih skupin.