Kako prazgodovinske poslikave pomagajo najnaprednejšim genetskim analizam

Stik umetnosti prazgodovine in najnovejših tehnologij pri raziskovanju DNK je osvetlil evolucijski izvor evropskega bizona.

Objavljeno
19. oktober 2016 16.00
V. U.
V. U.

Lani smo v Delu objavili veselo novico, da so postali kočevski gozdovi bogatejši za sedem zobrov, evropskih bizonov, ki so iz Slovenije izginili davno, pred tisočletjem. Že dan zatem je sledil demanti ... Novica je pač luč sveta ugledala na dan prvega aprila.

Nekdaj je bil ta štirinožec z latinskim imenom Bos bonasus, ki tehta do tisoč kilogramov, razširjen v gozdovih Evrazije in severne Afrike, na začetku prejšnjega stoletja, ko je bil že skoraj povsod iztrebljen, pa so s pomočjo primerkov v ujetništvu vzredili nove črede, tako da jih je danes nekaj tisoč. Nekaj ponovno tudi v divjini. Od nekdaj številnih podvrst sta se sicer ohranili le dve.

Pred tisočletji je bil njegov prednik »model« za evropske paleolitske poslikave, ta starodavna umetnost iz jam pa se lahko v 21. stoletju sreča tudi z najnaprednejšimi genetskimi raziskavami izvora zobra, ki je dolgo begal raziskovalce njegove evolucije.

Naturalizem prazgodovinskih jamskih slikarjev

Kot poroča Archeology Magazine, je verjetno izšel iz križanja med dvema danes izumrlima vrstama − med prednikom današnjega goveda z lastinskim imenom Bos primigenius in danes izumrlim ledenodobnim stepskim bizonom, kar se je zgodilo že pred 120.000 leti. To so ugotovili genetiki daleč od Evrope, na Avstralskem centru za staro DNA, vzpostavljenem v okviru Univerze v Adelaidu, kjer so se obrnili tudi na raziskovalce jamskih poslikav v Franciji.

V njihovo zadovoljstvo so jim ti potrdili, da je mogoče na poslikavah dejansko razbrati dve vrsti bizonov. Omenjenega izumrlega stepskega bizona in hibridnega prednika današnjega zobra, ki sta v istem času živela v različnih okoljih. Hibridni bizon, ki so mu raziskovalci nadeli oznako Bizon X, je lažje preživel v hladnih pogojih, medtem ko je stepski dominiral v toplejših obdobjih.

Genetika je pomagala tudi poznavalcem jamskega slikarstva. Vse doslej so namreč razlike v upodobitvah bizonov pripisovali zgolj različnosti prazgodovinskih kultur, zdaj pa je znano, da gre dejansko za različni vrsti bizonov, in ne za regionalne razlike v upodabljanju iste živali. Naturalizem prazgodovinskih jamskih slikarjev še vedno preseneča.