Svetovni dan poezije: Kateri so vaši najljubši verzi?

Dan je kot nalašč za vprašanje, ki vam ga ne postavljamo prvič. Katere verze bi delili z ostalimi bralci Dela?

Objavljeno
21. marec 2018 12.02
lvu_CESTNA POEZIJA
V. U.
V. U.

Danes je svetovni dan poezije. Z njim se znova vrača pomlad, kot nalašč pa so nad deželo pesnikov, v kateri vsako leto izide na stotine knjig poezije, posijali sončni žarki.

Dan je kot nalašč za vprašanje, ki vam ga ne postavljamo prvič. Kateri so vaši najljubši pesniški verzi? Tisti, ki jih želite deliti z ostalimi bralci Dela?

Lahko so znani, objavljeni, drugih avtorjev, lahko le vaši, tisti, ki so v domačem predalu čakali na prvi pomladni dan. Lahko so tudi tisti, s katerimi ste zjutraj v okviru akcije Plačaj z verzom poravnali račun za kavo.

Pošljite nam jih na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali jih zapišite v svoj komentar.

***********************************************************************************************************************

Izbrala Mičica:

Karel Destovnik-Kajuh: Bosa pojdiva, dekle, obsorej

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.

Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.

Izbrala Barbara:

Ervin Fritz: Prva ljubezen

Nisem več mladec, a ti si še cvet deklet
in prva ljubezen zadnja ovene.
Torej, s teboj imam resne namene,
ja, že vsaj šestdeset let.

Svoje verze je poslala Patricija Šašek:

Njej, ki je tako modra.
Njej, ki je tako odločna.
Njej, ki je tako zelo moja.

Ima srce, ki je varovano z nevidno nitjo.
Ima oko, ki opazi najmanjšo žalost.
Ima vest, ki ji nalaga neskončno radost.

... je cvetoč čudež v blodnjaku sivega brezuma.

Izbrala Ana Zupančič:

Feri Lainšček: Ne vem, če veš

Ne vem, če veš,
kako mi je,
ko daleč si
in čakam te.

Ne vem, če kdaj
se prebudiš
in dolgo tam
z menoj bediš.

Ne vem, če kdaj
je tudi dan,
ko komaj še
lahko si sam.

Ne vem, če slišiš
kdaj korak,
ki zdi se ti
povsem enak.

Ne vem, če kdaj
te vpraša glas,
kam najit to
odteka čas.

Andrejka V. Skračić:

VSE DNI IN VSAK DAN
Vse dni te ljubim.
In
  vsak
     dan
        posebej.

VERJETNO JE TO LJUBEZEN. PESEM.
ne vem. ne vem,
kdo vrezal črte mi je zapletene na dlani levi,
in kaj jezik mi prevaja, da od vseh živim po svoje,
in kdo zapušča sanje skrite mi v žitnih krogih
kdo je strast duha odtisnil mi kot dolg na čelo?
ne vem.

ne vem,
kdo v meni hoče ženska ozemlja odkriti,
in kaj me žene slepo, da ljubim te preprosto,
in kdo besede kot kruh dišeče piše mi v misli,
kdo me dela dobro, lepo, blago in človeško?
ne vem.

ne vem. verjetno je to ljubezen. pesem.

Izbral Juhu:

Dane Zajc: Za vse boš plačal

Za vse boš plačal.
Največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala
skoz življenje.
Ob uri miru
in ob uri nemira
se bo spuščala na tvoje prsi.
Terjala bo plačilo.
In ti boš dajal in dajal.
Ampak odrešitve ne bo nikoli.
Ker ni nikjer odpuščanja.
Nikjer ni odrešitve za človeka.
V sebi nimaš vrednosti,
s katero bi plačal.
In sam si plačilo za vse.

Poslala Pavla Petač, ki je kavo, prvič na lepo besedo, dobila v Sobi 102 v Ljubljani. Še moža je častila, poslala pa dve poeziji:

Vedno bo tako

Nekateri se bodo delali norca iz tebe,
nekateri te bodo imeli dovolj,
nekateri celo preveč.
Nekaj dni se boš valjal pri lastnikih,
nato te bodo zavrgli.

Nekaterim boš tisti,
za katerega se bodo gnali vsak dan,
a ga ne bo nikoli dovolj.
Otroci bodo stegovali ročice po tebi,
odrasli se bodo v dolgih vrstah tepli zate.

Vsak dan bodo hrepeneli po tebi,
pa naj bodo beli, črni, ali rumeni,
vseeno jim bo, če boš bel, črn, ali rumen.

Samo da boš.
Kruh.

Skrivnost

Bila je temna,
dišeča.
V spanju sem jo začutil
v sebi.

Skozi priprta vrata
je prihajal njen vonj
k meni.

Zvabila me je
k sebi.
V začetek dneva.
Moja kava.