Tiskane izdaje
Nobena skrivnost ni, da so sredstva, ki jih kultura prejema iz državnega proračuna, zadnja leta vse nižja. Medtem ko so se do leta 2009 zviševala – v tem letu so znašala največ, 204 milijone evrov –, pa je v skladu z ekonomsko krizo in varčevanjem sledilo vsakoletno nižanje. Lani je proračun za kulturo znašal dobrih 160 milijonov evrov.
K temu je treba seveda dodati še denar, ki je kulturi namenjen iz občinskih proračunov in skupaj znaša nekaj manj, kot za kulturo prispeva država. A odgovor na vprašanje, koliko denarja bi potrebovali, da bi stabilizirali financiranje kulture iz državnega in občinskih proračunov, ni enostaven.
Najprej namreč zahteva odgovor na vprašanje, kaj sploh želimo financirati in koliko za to potrebujemo. A ne glede na to je ekonomska kriza gotovo čas, ki lahko pospeši iskanje učinkovitejših in bolj odpornih modelov financiranja. Tokratno vprašanje za nekdanje tri ministre, pristojne za kulturo in sedanjo ministrico je zato, na kakšen način bi moralo biti urejeno financiranje kulture?
Majda Širca: Stabilni proračun in aktivna politika
Ključni predpogoj za dobro funkcioniranje kulture so stabilen proračun, ki ni omejen le na področje kulture, ki ima jasne distinkcije med državno in lokalno ravnijo, ki ga spremljajo sprotne evalvacije, ki ne reproducira, kot to počne sedaj kar po inerciji, nesorazmerja med institucionalnim in nevladnim sektorjem, ki odseva odločitve večletnih nacionalnih načrtov, ki zajema splošno in ne le v zaprtih krogih preučena sredstva iz evropskih fondov, ki stimulira uporabnike k zunajproračunskim sredstvom in ki ima ob poskusih poseganja v kulturni proračun vedno trdnega in argumentiranega branitelja.
Dr. Žiga Turk: Finančna avtonomija in podjetno ravnanje
Iz treh virov: javnega pasovnega, javnega projektnega in komercialnega. Pri čemer bi bilo nujno ponovno pretehtati razmerja med davkoplačevalskimi sredstvi, ki jih namenjamo množičnim medijem (radio, TV, časopisi), živi kulturi in kulturni dediščini. Oceniti bi veljalo, koliko stanejo različne vrste ure kulture, ki jo državljanom plača država. Financiranje bi moralo biti bolj povezano z mednarodno primerljivo kakovostjo in odmevnostjo. Povečati bi bilo treba finančno avtonomijo javnih zavodov in spodbujati podjetno ravnanje.
Dr. Uroš Grilc: Proračun ne sme biti edini vir
Oba nosilca javnega interesa, država in občine, se morata zavedati pomena močne in razvojno naravnane kulture za razvoj države in posameznika in to nedvoumno opredeliti v svojih strateških dokumentih. Javno financiranje je bilo in bo ključni pogoj za razvoj velikega dela slovenske kulture, zato morajo strateške usmeritve najti svojo pot v konkretne proračunske dokumente.
Je pa temeljno, da bi nemudoma prešli na petletno financiranje javnih zavodov, saj je to edini način, da se javni zavodi stabilizirajo in posvetijo dolgoročnejšemu načrtovanju. Za ustanovitelje in financerje pa to pomeni večjo pozornost spremljanja učinkov javnega financiranja zavodov in evalvacijo njihove uspešnosti.
Spodbujanje drugih virov financiranja kulture doslej ni bilo prav uspešno, a je za večje premike in delovanje novega kulturnopolitičnega modela ključno, saj ta nikakor ne more temeljiti zgolj na javno financiranem delu. V prvi vrsti je zato treba v tistem delu kulture, ki nastopa tudi na trgu, zagotoviti dodatne vire financiranja: najprej pri filmu z uvedbo zunajproračunskega vira preko obremenitve vseh tistih udeležencev, ki imajo dobrobit od izkoriščanja filmske in medijske produkcije.
Podoben vir bi morali v prihodnje oblikovati tudi na medijskem področju, ki pa naj bo alociran v razvoj sklada za mlade novinarje in za podporo zahtevnejšim novinarskim žanrom. Po izhodu iz gospodarske krize mora slovenska kultura priti še do dveh ključnih virov financiranja, ki bodo nadgradili obstoječe proračunsko financiranje: sklad za obnovo in razvoj kulturne dediščine in financiranja razvojnih projektov kulture iz loterijske dejavnosti.
Zagotavljanje pogojev za razvoj kulturnih trgov je ob trendu zmanjševanja proračunskega financiranja v tem trenutku ključno razvojno vprašanje slovenske kulture. Na področju knjige je v delovanje trga z vidika večanja dostopnosti in s tem tudi prodaje knjige posegel zakon o enotni ceni knjige. Z vidika uresničevanja pravic iz avtorskih in sorodnih pravic je sprememba zadevnega zakona ključni korak, ki mora privesti do transparentnega delovanja kolektivnih organizacij in do oblikovanja promocijskega sklada, ki bo še en vir za financiranje ustvarjalcev s področja kulture.
Podobno spremembo z odpravo nekaterih anomalij mora takoj doživeti tudi zakon o medijih, kjer je nujno na novo definirati javni interes in vzpostaviti mehanizem podpore razvoju slovenske medijske krajine in zagotoviti stimulativno prisotnost slovenske ustvarjalnosti v medijih. In nenazadnje, trg umetnin potrebuje ustrezno regulativo tudi v smislu ustrezne davčne obravnave. Če v tem segmentu delovanju kulturnih trgov ne storimo nič konkretnega, potem je jasno, da bo slovenska kultura še naprej plen neoliberalnega modela.
Bizjak Mlakar: Najprej zaustaviti trend hitrega padanja proračuna
Financiranje kulture bi moralo biti urejeno na primerljiv način z drugimi primerljivimi državami, ki nimajo dobro razvitega sistema mecenstva, sponzorstva in donatorstva.
V danih razmerah je treba postopoma stabilizirati financiranje kulture in za začetek zaustaviti trend hitrega padanja proračuna, namenjenega kulturi. Posebno kritičen bo letni izpad okoli 7,5 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev za financiranje javne kulturne infrastrukture oz. za varovanje ter ohranjanje kulturne dediščine, saj prejšnja vlada Sloveniji v partnerskem sporazumu z Evropsko komisijo do leta 2020 ni zagotovila nepovratnih evropskih sredstev iz prednostne naložbe varovanja, ohranjanja, promocije in razvoja kulturne dediščine.
Zanemarjanje kulturne dediščine s strani političnih odločevalcev je posledica ozkosti odločevalcev, ki se niso bili sposobni ozreti po primerljivih državah, ki so v tranzicijskem času vzpostavile svojo kulturno infrastrukturo do te mere, da jim danes le ta bogato vrača investicijske vložke ne le v obliki kulturnih dobrin in večje narodne samozavesti, temveč tudi v obliki kulturnega turizma, ki prinaša državi delovna mesta in visok prispevek k rasti BDP.
Država mora vzpostaviti postopke, ki zagotovijo, da bo s proračunskimi sredstvi podpirala predvsem kakovostne kulturne dobrine, ki v največji možni meri zagotavljajo uresničevanje javnega interesa, zagotovijo raznolikost kulturnih dobrin in dostopnost teh dobrin. Hkrati pa je pomembno, da smiselnost državnega sofinanciranja teh dobrin vsaj v določeni meri potrdi tako stroka s svojo izbiro, kot tudi občinstvo s svojo pozornostjo.
Ob tem je treba upoštevati, da kakovostne pesniške zbirke običajno ne morejo biti deležne enake pozornosti kot spretno napisani detektivski romani, popularna glasba ali dobro narejeni žanrski filmi. To je predvsem vprašanje meril uspešnosti, kar velja tudi za ocene gledanosti in poslušanosti zahtevnejših oddaj nacionalne RTV ipd.
