Tiskane izdaje
Zamisel, da bi država del izvajanja javnega interesa prenesla na občine in jih za to ustrezno sofinancirala, je nastala v času, ko je bil v četrti zaporedni slovenski vladi (1997–2000), ki ji je predsedoval dr. Janez Drnovšek, minister za kulturo Jožef Školč.
Školč je bil prvi in do danes edini, ki je poskusil izpeljati decentralizacijo delovanja kulturnega javnega sektorja in prenesti pristojnosti in financiranje nekaterih kulturnih dejavnosti zavodov na njihove lokalne (so)ustanovitelje. Doživel je veliko nasprotovanje, ki mu je na koncu pritrdilo tudi ustavno sodišče.
To pomeni, da država večinsko financira številne zavode, ki so jih ustanovile ali soustanovile občine, pri tem pa na njihovo delovanje nima tako rekoč nobenega resnega vpliva. Tokratno vprašanje trem nekdanjim ministrom, pristojnim za kulturo, in sedanji ministrici se zato ponuja samo po sebi: Kako bi uredili razmerja med državo in občino kot nosilkama javnega interesa in ustanoviteljicama javnih zavodov s področja kulture ter delovanjem in financiranjem javnih zavodov, ki izvajajo javni interes?
Majda Širca: Možne rešitve
Leta 2010 je bilo od 69 javnih zavodov 41 takih (32 muzejev oziroma galerij in pet gledališč), ki so jih ustanovile občine. Spomnimo se, denimo, »horuk« združevanja občinskih zavodov v Postojni, kjer je lokalna garnitura mešala hruške in jabolka ob popolnoma zavezanih rokah ministrstva, ki se s to (ne)strategijo ni strinjalo, a jo je plačevalo.
Občine, ki jih je absolutno preveč, so seveda različne skrbnice kulturnih vsebin. Nekaj jih je zelo vzornih. A v zadnjih letih so čedalje bolj na skupnem imenovalcu, ko ne izpolnjujejo več svojih obvez. Ob dejstvu, da je v stiskalnici tudi državni proračun, da je zaposlovanje zamrznjeno, sponzorstvo pa ohromelo, so ti javni zavodi v popolnem krču. Zagotovljenih nimajo več niti evropskih sredstev. Ta situacija sili v nujen razmislek, do kod se je še mogoče prilagajati.
Možne rešitve so v koncesijah (sploh na medijskem področju), pa tudi v predlagani reorganizaciji javnih zavodov, ki že dobri dve desetletji niso doživeli sistemskih sprememb, četudi so se okoliščine, v katerih delujejo, znatno spremenile. Lokalne skupnosti so se izogibale sprejemanju kulturnih programov, s čimer so se odvezale odgovornosti.
Zadnje lokalne volitve so tako postregle le z nekaj alinejami o kulturi, ali pa še z njimi ne, pomembnost kulture pri lokalnih volitvah katastrofalno ponika. Po dosedanjih izkušnjah ne vidim realnih možnosti za radikalne spremembe na področju lokalne samouprave, saj drobljenje politično ugaja. Idealne spremembe bi bile tiste, po katerih bi občine ob primerni porazdelitvi prejemkov avtonomno skrbele za javni interes na lokalni ravni.
Žiga Turk: Spoj projektnega
Drug pristop je, da se financirajo institucije oziroma zavodi. Država državne, občina občinske. Potem se jih nadzira, kaj so za tisti denar naredili.
Prednost prvega je odprtost, konkurenčnost, usmerjenost v produkte in storitve, prednost drugega je stabilnost. Idealen sistem bi združeval elemente enega in drugega. Vsak javni zavod bi moral dobiti del javnih sredstev pod konkurenčnimi, projektnimi pogoji, in ne samo zato, ker obstaja in je njegovo obstajanje baje v javnem interesu.
V državno kategorijo javnih zavodov bi se najboljši od časa do časa na novo kvalificirali, najslabši pa bi izpadli.
Uroš Grilc: Nov dogovor
Drugič zato, ker je z vidika delovanja obstoječega sistema pristojnost občin kot ustanoviteljic večine javnih zavodov izjemno velika, zlasti na področju knjižnične in muzejske dejavnosti, prav tako glede varovanja kulturne dediščine.
Vsebina in strategija razvoja vsakega javnega zavoda, državnega ali občinskega, mora biti v izhodišču resnega premisleka urejanja razmerij med ustanovitelji in financerji. Dialog med državo in občinami je prešibek in prevečkrat izzveni v monolog enega ali drugega, razlike v pristojnosti in načinu delovanja države in občin pa so prevečkrat spregledane.
Vizija delovanja javnega sektorja v Sloveniji bi bila po mojem lahko transparentna, razvojno naravnana in glede na kakovost izvajanja javne službe uravnotežena ter maksimalno uspešna z vidika zagotavljanja dostopnosti kulturnih dobrin, če se država in občine dogovorijo o naslednjih vsebinskih rešitvah: Da postane mreža slovenskih gledališč nacionalna in da država prevzame vse ustanoviteljske pravice. Da je muzejsko-galerijska mreža segmentirana na tiste muzeje in galerije, ki dobijo status nacionalnih, in tiste, ki to mrežo dopolnjujejo kot lokalni, saj sedanja ureditev pooblaščenih muzejev ni uspela; v vsakem primeru mora ta mreža delovati enotno.
Da dobi država ustanoviteljske pravice v desetih območnih knjižnicah, katerih dejavnost se okrepi in s tem nadgradi skladen razvoj knjižnične mreže; da se razmerje med mrežo splošnih knjižnic ter mrežo šolskih knjižnic obravnava kot enotno, kar vključuje tudi dosledno izvajanje zakona o lokalni samoupravi, ki od vsake občine zahteva, da ima knjižnico.
Da z vidika ohranjanja in razvoja kulturne dediščine država in občine oblikujejo prednostni nabor najbolj ogrožene, najvrednejše ter razvojno najperspektivnejše dediščine in zanjo zagotovijo sredstva v državnem in lokalnih proračunih, izkoriščajo pa seveda tudi evropska sredstva. Dejavno vlogo pri tem prevzame Zavod za varstvo kulturne dediščine. Ob tem se zakon o varovanju kulturne dediščine korigira v delu, ki povsem nepotrebno ločuje dediščino državnega in lokalnega pomena.
Julijana Bizjak Mlakar: Težava je, da nimamo pokrajin
To je občutljivo vprašanje, ki v vseh letih obstoja ministrstva ni bilo urejeno, in še vedno smo, skladno z odločbami ustavnega sodišča, dediči ureditve, ki izhaja iz prejšnje države in po kateri država na nekaterih področjih izvajanja javne službe večinsko financira občinske javne zavode v kulturi, pri katerih pa razen nadzornih nima veliko pristojnosti.
Prva pomembna težava je, da nimamo pokrajin oziroma da ni bilo ustrezne decentralizacije, po kateri bi dobili politične entitete, ki bi prevzele skrb in pristojnosti za javne zavode in sploh za organizacijo, sofinanciranje in urejanje kulturnega življenja na regionalni ravni. To je nujno, saj gre po eni strani za kulturne potrebe posameznih regij, ki imajo prepoznavno kulturno identiteto, in po drugi strani za logične organizacijsko-upravne in logistične razloge.
Zato smo se znašli v položaju, ko so ustanoviteljice številnih zavodov, ki uresničujejo javni interes regionalnega značaja in pomena (pokrajinski muzeji, vrsta gledališč, arhivi, do neke mere tudi splošne knjižnice), po sili razmer občine. Ti zavodi imajo pogosto težave, saj novonastale, zlasti manjše občine ne namenjajo sredstev zanje in morda celo ne pričakujejo njihove dejavnosti na svojih območjih, čeprav ti zavodi opravljajo javno službo tudi na območjih teh občin.
Seveda si pokrajin z ustrezno politično subjektiviteto, politično in finančno avtonomijo ni mogoče kar izmisliti. Zato je ključen dialog med državo in občinami, kako spodbuditi zavest o pomembnosti teh dejavnosti, občutek odgovornosti za kulturno dejavnost po vseh občinah in tako doseči kakovost, ki jo kulturne dejavnosti v mnogih občinah dosegajo, na območju vse države. To zahteva več ravni delovanja: dialog in ozaveščanje, ustrezno zakonsko ureditev, nadzor in tudi ustrezno sankcioniranje neizpolnjevanja nalog na tem področju. Dokončno bo to vprašanje rešeno, ko bodo ustanovljene pokrajine.
