Ko se papiga spremeni v kameleona

Konferenca Translating Europe Forum v Bruslju o prevajalski prihodnosti.

tor, 14.11.2017, 21:00

Hitrost in cena. In preudarnost.

Računalniki še ne bodo tako kmalu pometli s prevajalci, je prepričan upokojeni profesor z Univerze v Rennesu Daniel Gouadec:

»O prihodnosti poklica, ki je bil v preteklosti precej bolje plačan, kot je zdaj, lahko rečem, da novi diplomanti prinašajo v poklic poleg kompetence v tehnoloških zadevah še marsikaj drugega, vendar fatalistična mnenja o tem, da bo strojno prevajanje ubilo poklic, niso ustrezna. Na trgu štejeta hitrost in cena, in na tem trgu strojno prevajanje nikakor ne more ustrezno tekmovati s ­preudarnim prevajalcem.«

Svet ostaja vse bolj globalno­ povezan, a še zmeraj in za zmeraj večjezičen, ves čas v iskanju dobrega prevajalca. To je ena od ugotovitev letne prevajalske konference Translating Europe Forum, ki jo je generalni direktorat za prevajanje pri evropski komisiji prejšnji teden četrtič pripravil v Bruslju.

Ugotovitev o potrebnosti prevajalcev, tolmačev, sodnih tolmačev, jezikovnih oziroma terminoloških svetovalcev in vseh drugih v mestu, kjer v evropskih institucijah zaposlujejo res precej mojstrov, ni mogla biti presenetljiva. V mestu, kjer prevajajo v štiriindvajset uradnih jezikov, je v evropskem parlamentu, Svetu EU in evropski komisiji redno zaposlenih približno štiri tisoč tristo prevajalcev in osemsto tolmačev.

Butičnost in skromnost

Forum, na katerem so četrtič po vrsti razpravljali o novih potrebah po spretnostih na trgu, obvladovanju prevajalskih orodij, profilih za prihodnost in drugih aktualnih vprašanjih, je bil namenjen tako njim kot desettisočem drugih na prevajalskem trgu. Kako se jim piše? Ob čedalje večjem in natančnejšem zamahu, ki ga ima tako imenovano strojno prevajanje, bi se zdelo, da ne najboljše.

Miguel Sevener iz jezikovnega servisa Beat­Babel iz San Diega v Kaliforniji je postregel s čezlužnim stališčem: po njegovem je treba najprej dobro preveriti, kakšno je stanje v industriji, šele potem bo mogoče ugotoviti kaj smiselnega za prihodnost.

Ta bo v butičnem pristopu, prevajalci bodo v hrabri novi dobi strojnega prevajanja prišli na vrsto šele na koncu procesa, ko bo vse drugo že opravljeno, zato je med kriteriji dobrega prevajalca prihodnosti navedel radovednost, skromnost in občutek za orientiranost v posameznem prevajalskem projektu. »Končni kupci jemljejo prevod kot orodje za komunikacijo s trgom,« je dodal, »kdor dobro prevaja in dobro piše, ne bo nikdar ob delo, ne bo pa imel veliko denarja.«

Zakon džungle

Podobno je zapisal eden od udeležencev spletnega foruma: »Stroji bodo prevladali, a če hočemo prevod z razliko, potrebujemo prevajalce.« Lani, ko so se udeleženci posvetili ravno temi strojnega prevajanja, je eden od komentatorjev ugotovil, da je mnenje, da je odnos prevajalcev do novih tehnologij oziroma prevajalskih orodij tradicionalno odklonilen, napačno: pravzaprav se prav oni – pogosto na škodo svoje storilnosti in učinkovitosti – prvi soočajo z novostmi (in vsemi nedorečenostmi) novih tehnologij, od njih se tako rekoč pričakuje, da bodo poskusni zajčki novega programja, povsem drugače kot na primer kirurgi, inženirji ali piloti, ki zmeraj dobijo v roke brezhibno delujoče tehnološke ­novosti.

Večna doba kameleonstva

Kaj o tem menijo udeleženci foruma? Kar 76 odstotkov je bilo optimističnih glede strojnega prevajanja, ena od udeleženk pa je povzela forum z ugotovitvijo: »Če se ne prilagodiš, izumreš. Zakon evolucije. Zakon džungle.«

Eden od nastopajočih predavateljev, Juan José Arevalillo iz Evropske zveze združenj prevajalskih podjetij (EUATC), je opozoril, da se je zaradi spremembe tehnologije, prihoda učinkovitejšega strojnega prevajanja, zgodila radikalna sprememba, zdaj po njegovem pravzaprav lahko govorimo o jezikovni industriji, ne več zgolj prevajalski, »ločiti moramo prevajanje kot proces od prevajanja kot produkta«.

Gre torej za rebranding, spreminjanje vsebine blagovne znamke prevajalcev? Eden od nastopajočih je pripomnil, da gre v tem primeru za delno terminološki problem, soočenje z resničnim stanjem pa seveda kaže, da v risu prevajalstva ne gre le za golo prevajanje, ampak za dolg niz profesionalnih veščin in znanj.

Alexandra Krause, nekdanja namestnica predstojnika centra za prevajalske študije na dunajski univerzi, je dodala, da je konec študija le začetek prevajalčeve poti. »Univerze ne morejo pripraviti diplomantov na vse razmere na trgu, dati pa jim morajo kompetenco za preživetje na trgu.«

V tem smislu se je kot precej modra pokazala pomisel ene od udeleženk razprave, da bi doslejšnjo maskoto prevajalstva, papigo, lahko zamenjali z novo, kameleonom, saj je prihodnost prevajalskega plemena očitno v vse večji ­prilagodljivosti.

Izobraževanje zaradi izobraževanja

O tem je spregovorila tudi ena od slovenskih udeleženk prevajalskega foruma, Viktorija Osolnik Kunc, lektorica za nemški jezik na oddelku za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, sicer tudi dolgoletna sodna tolmačka za nemški jezik.

Poleg nje sta v Bruslju nastopili še prof. dr. Špela Vintar s temo o digitalnih prevajalcih prihodnosti in doc. dr. Nataša Hirci s temo o delovni praksi študentov prevajalstva in o koristi prireditve Karierni dan, obe z oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Viktorija Osolnik Kunc je leta 2012 ustanovila Združenje stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije (SCIT), ki je letos postalo redni član Mednarodne zveze prevajalcev (FIT). Na forumu je nastopila s kolegico iz Hrvaške, dr. Martino Bajčić s Pravne fakultete na Reki.

V nastopu Zakaj potrebujemo stalno strokovno izobraževanje: prevajalci kot eksperti v preobleki se je posvetila problematiki stalnega strokovnega izobraževanja, CPD (continued professional development), torej ravno zmožnosti omenjenega nenehnega kameleonstva. Pozornosti je vredno njeno opažanje o slovenskem prizorišču, na katerem delujejo sodni tolmači.

»Ministrstvo za pravosodje je leta 2012 v pravilnik o sodnih tolmačih vneslo novost, da se je sodni tolmač dolžan v obdobju petih let stalno strokovno izobraževati na pravnem področju in na jezikovnem področju ter se v tem obdobju udeleževati strokovnih dogodkov, ki bi na koncu privedli do dviga kakovosti dela sodnih tolmačev. Začel se je začarani krog, saj so se mnogi ponudniki tovrstnih storitev usmerili zgolj v izobraževanje zavoljo izobraževanja, brez bistvenega prispevka h kakovosti.

Dolga pot do ekspertize

Naše društvo se je glede tega precej distanciralo od množične produkcije in marketinškega pristopa do pridobivanja članov in izvedbe dogodkov. Ostajamo v ozadju, kljub dejstvu, da naše članstvo narašča, saj se izpostavljamo le in edino s kakovostjo. Tak pristop je seveda veliko težji in manj atraktiven za družbo, ki je odvisna od popustov in potrošniškega samozadovoljevanja, a obstajajo tudi taki, ki cenijo kakovost in jim je mar za svoj in naš profil prevajalca.«

Viktorija Osolnik Kunc je dodala, da večina sodnih tolmačev nima prevajalske izobrazbe. »Izkušnja, ki jo dobi prevajalec ali sodni tolmač na izobraževanju, sama po sebi še ne pomeni pridobljenega strokovnega znanja, ali s tujko povedano, ekspertize. Zanjo se je treba veliko bolj potruditi, veliko manj je atraktivna in seveda ni brezplačna. Vse to so faktorji, ki za množico niso vedno zanimivi, zato se naših dogodkov udeležujejo predvsem tisti, ki jim je mar. Na naših izobraževanjih dajemo udeležencem občutek, da se je treba postaviti za svoje znanje, ne le za svoje pravice.«

Prijavi sovražni govor