Tiskane izdaje
Med letoma 2004 in 2008 je bil predsednik Nacionalnega sveta za kulturo. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada.
V katerih točkah je po vašem mnenju trenutna sistemska ureditev kulturnega področja najbolj zgrešena? In zakaj?
Najhujše, kar nas je doletelo, je sistem javnih uslužbencev. Če se spomnimo, je bil uveden, da bi urejal plačna razmerja, v resnici pa je legitimiral novo obliko podrejanja, se izostril kot paradigma »nadzorovanja in kaznovanja«, po kateri s(m)o kulturni ustvarjalci vstopili v tlačansko razmerje do gospodarja, ki se ga bomo težko osvobodili. Gospodar je v tem primeru nekakšna dvojna pošast; država (njen birokratski aparat) in »socialni partnerji« v enem telesu.
Bistvo sistema je, da proizvaja vedno nove in nove podsistemske akte, zakone, predpise, pravilnike, vprašalnike, (samo)ocenjevalnike (kritika in samokritika), statistične kazalnike, skratka nepregledno količino birokratskih aparatur za proizvodnjo megle (Nemci so konkretnejši in jih imenujejo kar Blödmaschinen), ki jih niti uradniki, ki so jih napisali, ne znajo pravilno uporabljati. Hidra s številnimi glavami, mnoge med njimi pa so prazne.
Država in kultura se le pospešeno birokratizirata. Slišal sem za primer dokaj enostavnega disciplinskega ukrepa v nekem javnem zavodu, pri katerem so se morali sklicevati na kar 17 različnih zakonov, pravilnikov in drugih predpisov, ne da bi jim uspelo priti do čiste rešitve, ki ne bi padla na sodišču. Sistem je torej narejen tako, da »ne deluje« in namerno ni »popoln«; da je odgovornost vedno mogoče preložiti na tistega, ki mora uporabljati njegove vzvode. Osebna odgovornost, kako pravšnje to zveni!
Kako bi uredili razmerja med državo in občino kot nosilkama javnega interesa in ustanoviteljicama javnih zavodov s področja kulture ter delovanjem in financiranjem javnih zavodov, ki javni interes izvajajo?
Nimam mandata za urejanje teh razmerij, pa tudi plačan nisem za dajanje nasvetov. Oprostite, namerno sem malo ciničen, kajti veliko politikov in državnih uradnikov ima vsa pooblastila, da te odnose kvalitetno uredi. Dodal bi še, da javni zavodi in drugi producenti ne »izvajajo javnega interesa«, temveč ustvarjajo umetniške programe, tiskajo knjige, ustvarjajo muzejske zbirke, polnijo arhive, delujejo na znanstvenih področjih in širijo polje vednosti …
Ali pa bi morali zdaj igralci ob svoji siceršnji tremi trepetati še pred vprašanjem, ali bo njihov Hamlet dovolj pravšen za »javni interes«? Je »javni interes« zdaj glas neavtorizirane kolektivne zapovedi, pred katero moramo, hlapci, poklekniti? V slovenski kulturi bi naredili velikanske premike že samo, če bi spremenili govorico, diskurz. Prepričan sem, da bi celo nekatere staromodne besede delovale blagodejno, predvsem pa mobilizacijsko.
Med besedami, ki se jih, kot bi rekel Mladen Dolar, nikoli ne bi smeli naveličati ponavljati, sta svoboda in avtonomija; svoboda umetniškega ustvarjanja (in strokovnega, znanstvenega delovanja) in resnična avtonomija pri vodenju kulturnih ustanov. Kultura pripada izključno kulturi in njenim »porabnikom«, in nikomur drugemu. Država in občine so servisi, ki skrbijo za to, da institucije delujejo v optimalnih pogojih, da angažirajo najboljše ljudi in ustvarjajo programe, ki presegajo lokalne gabarite.
Ali so ti programi »v javnem interesu«, se bo moral odločiti javni interes sam. Seveda pa tudi kulturni ustvarjalci, producenti in strokovni ter tehnični sodelavci ne bi smeli pozabiti, da denar za njihovo delo prispevajo tudi državljani, ki nikoli ne prestopijo praga gledališča, galerije ali knjigarne. Te zapovedi sem se naučil od Clausa Peymanna, enega največjih režiserjev in gledaliških intendantov, ki je v več kot šestdesetih letih delovanja porabil za gledališče res veliko denarja, vendar pa je institucijam in nacijam, v katerih je deloval, pisal zgodovino.
In še to je treba dodati: avtonomija nima ničesar s privatnimi ravnanji in individualno samovoljo, temveč je najvišja oblika služenja skupnemu dobremu. Služiš pa lahko le kot avtonomna oseba in svobodni subjekt, ki uresničuje svobodo tudi za druge.
Kakšno naj bo razmerje med javnim interesom v kulturi in med delovanjem trga v kulturi?
Ne nasprotujem tržni pobudi. Kulturne ustanove morajo del svojih prihodkov ustvariti tudi na ta način. Nikakor pa ni dopustno, da so od trga odvisni njihovi temeljni programi, oziroma da so se prisiljene komercializirati. V Nemčiji ali Franciji je delež javnega denarja za gledališča več kot 80 odstotkov njihovih proračunov, pri operni in baletni umetnosti pa so subvencije celo nad 90. odstotki.
Tako ostaja kljub vse večjim političnim pritiskom, ki od institucij zahtevajo tudi masivnejše prihodke na blagajnah. Ne vem, kakšno je danes v Sloveniji razmerje med subvencijami in lastnimi prihodki v gledališčih, toda še pred slabim desetletjem je bil tržni delež večji kot, na primer, v Nemčiji, kjer so predstave v glavnem vsak večer razprodane, igrajo jih pred bistveno večjimi avditoriji, pa tudi cene vstopnic so neprimerljive.
Kljub temu so se mnoga nemška gledališča v zadnjem času znašla na robu bankrota, praviloma tista, ki z umetniškimi koncepti niso ustrezno odgovorila na spremembe sveta okrog njih. Ponekod je odpovedal tudi krizni management. Ko so se Nemci odločili, da se bodo svetu namesto z gledališčem in kulturo raje predstavljali z Angelo Merkel, gre tudi tam precej stvari narobe.
A pomembnejše od teh primerjav je vprašanje, kako zagotoviti, da bo slovenska gledališka produkcija na enaki profesionalni in umetniški ravni, kot je v najprestižnejših evropskih gledaliških okoljih. Brez tega cilja, ki bi končno vknjižil ogromne duhovne in intelektualne vložke v slovensko gledališče v 20. stoletju, ali ki bi vsaj zaščitil to še živo dediščino, so vse razprave o »javnem interesu«, načinih financiranja in modelih upravljanja v glavnem na ravni izmikanja bistvu.
Na kakšen način bi moralo biti urejeno imenovanje vodilnih v kulturnih institucijah?
To vprašanje je v Sloveniji dobro urejeno, vsaj na papirju, se pravi v zakonu. Zakon pa, če strnem, določa, da kulturo upravlja kultura sama, na vodilna mesta pa morajo biti imenovani najboljši, najbolj kompetentni in zraven še malo drzni poznavalci specializiranih področij. Pika. Tu ni prostora za vajence in rutinerje. Še manj za »prezrte«, »zatirane« ali kako drugače nerealizirane »umetnike« in »strokovnjake« s strankarskih seznamov ali prijateljskih omizij. Najbrž tudi za takšne ne, ki bodo le vestno izpolnjevali, kar bo »ustanovitelj« od njih zahteval.
Nosilci političnih funkcij, ki so pristojni za imenovanja, bi morali v Sloveniji kandidate za vodilna mesta v kulturi poznati na pamet. A tu se zaplete, kajti zrelih in v vseh pogledih usposobljenih ljudi za vodenje velikih sistemov v kulturi je v Sloveniji malo, še manj pa je tistih, ki so te naloge tudi pripravljeni sprejeti, saj vnaprej vedo, da ni pogojev za kakršenkoli preboj. Prišli bodo v slabo plačano državno službo, ki jim bo uničila nekaj let življenja. Vem, o čem govorim.
Ali so trenutni nosilci javnih funkcij tudi sami dovolj ugledne in kredibilne osebnosti, da lahko pridobijo za takšne naloge res najboljše, se morajo vprašati kar sami. Summa summarum je moja projekcija precej črnogleda: položaje v kulturi bodo postopoma prevzeli odsluženi uradniki ministrstva za kulturo, računovodje, poslovodje z diplomo kake večerne šole managementa, tu in tam morda tudi kak ekspert ali umetnik s potrdilom o znanju dveh tujih jezikov.
Menite torej, da sistem javnih uslužbencev za javni kulturni sektor ni sprejemljiv?
Z malo robustnega pretiravanja bi lahko rekli, da je sistem javnih uslužbencev za kulturo podobna katastrofa kot bolonjska reforma za univerzo. Namesto odličnosti generira sivino in povprečnost, namesto izstopajočih posameznikov in osebnosti s prepoznavnimi imeni ustvarja anonimno mnoštvo, zatira nekonvencionalne ustvarjalne pobege, institucije žive kulture pa iz delavnic umetnosti spreminja v obrate vedno slabše obrti, v katerih so merilo uspešnosti statistični kazalniki, ne pa programski koncepti, umetniški dosežki, inovativne teoretske refleksije ter moderna konceptualizacija in izgradnja temeljnih institucij kulture.
Sistem javnih uslužbencev je triumf birokratske države nad družbenimi podsistemi, ki jih je težko meriti in nadzorovati, zato jih uradniški um ne razume in tako tudi ne obvladuje. Še posebej kulturo so birokrati in njihovi populistični apologeti vedno označevali za področje kaosa, kjer 'se umetniki nekaj gredo', kjer se samo na veliko zapravlja, goljufa, živi na veliki nogi ipd.
Predvsem pa ima birokracija (ki je nekakšen kravji povodec za vse hujše politične diletante) težave z razumevanjem smisla kulture ('Zakaj to sploh potrebujemo?' ipd.) z njeno spontanostjo, kritičnim preizpraševanjem temeljnih vrednot in 'smeri razvoja', navsezadnje tudi z njenim ekskluzivizmom in narcizmom, tudi to je treba upoštevati.
Ukrotiti neukrotljivo je nekakšen triumf birokratskega uma, ob tem pa: spremljati, meriti, nadzorovati, zahtevati vedno nove utemeljitve, vedno nove dokaze potrebnosti in uspešnosti, vse v imenu velikega Drugega, ki nosi ime zdaj Javni interes, zdaj Nacionalna identiteta.
Kako bi moralo biti po vašem mnenju urejeno financiranje kulture?
Če ponovim, kar je bilo že velikokrat rečeno: denar, ki ga država in lokalne skupnosti vlagajo v kulturo, je investicija, ki mora kot vsaka druga investicija na koncu ustvariti dodano vrednost ali dobiček. Le da se tega dobička ne da meriti s poslovnimi bilancami (čeprav morajo biti tudi te urejene), temveč z umetniškimi dosežki, domačo in mednarodno odmevnostjo slovenske umetnosti, s programi, s katerimi se bo Slovenija brez zadrege in opravičevanja predstavljala svetu. Financiranje kulture torej ni zapravljanje denarja niti bogata renta za privilegirance.
Resnica je, da je kultura zelo draga, da zahteva ogromne finančne izdatke, v Evropi pa se financira pretežno z javnim denarjem. Zato si Slovenija kot majhna država z omejenimi proračunskimi možnostmi preprosto ne more privoščiti mrtvega obratovanja in povprečništva, kot si, na primer, ne bi smela privoščiti nekompetentnih in nesposobnih politikov na vodilnih položajih ter kulturnih politik brez konceptov in učinkovitosti ... Imamo pa točno to, vsega po malem, pa ne le danes, ampak že kar nekaj mandatov.
Koliko denarja je medtem izpuhtelo in šlo v nič! Koliko presežnih idej posameznikov in ustanov ni bilo izvedenih zaradi pomanjkanja denarja za kulturne programe! Kako naj ob tem resno razpravljamo o financiranju kulture? Hvala bogu, da poteka po nekakšnem avtomatizmu. Vsaj živimo, čeprav nekoliko zagrenjeni, ker ne bomo nikoli imeli možnosti, ki jih imajo naši kolegi v kulturno bogatih, bolj odprtih in predvsem ambicioznejših evropskih državah.
Kako bi dosegli odločilno besedo stroke pri razvoju slovenske kulture in zmanjšali vpliv politike?
Oprostite, ko slišim besedo stroka, dobim ošpice akutnega tipa in sežem po pištoli. Le kaj naj bi to bilo, ta najbolj prazni (ali izpraznjeni) označevalec javnih diskurzov? So to morda 'strokovnjaki' z diplomami in drugimi papirji, ki izpolnjujejo pogoje vsakega razpisa? Sveti javnih zavodov in celo strokovni sveti so po občinah res sestavljeni po strankarskih in koalicijskih ključih, pri tem pa je prav zlorabljena beseda 'stroka' najbolj puhel alibi za zavajanje javnosti.
Nujno bi bilo treba odpraviti takšno vulgarno lomastenje politike po kulturi in politikantsko destruktivnost, ki smo ji že kar nekaj časa priča na primer v (nacionalnem!) novogoriškem gledališču, ko je prav politično oblikovani svet mimo pooblastil in kompetenc dolgo krojil delovanje gledališča. Mimogrede: te dni z zanimanjem čakamo na razplet te kmečke igre, ki je režirana v Novi Gorici, dramaturgi pa sedijo na ministrstvu za kulturo v Ljubljani.
Nesprejemljivo je, da se v kadrovske, programske in operativne odločitve kulturnih producentov vmešava dnevna politika, nesprejemljivo je, da pri financiranju pretehtajo politični kriteriji; takšnih anomalij je še kar nekaj. Toda ko se v raznih svetih, strokovnih komisijah in drugih 'telesih' zberejo 'poznavalci področja' in drugi 'prijatelji', se pravi 'stroka', je zares hudo. 'Stroka' so v Sloveniji zaprti krogi vedno istih ljudi, kulturo pa bi bilo treba zaupati predvsem tistim, ki res kaj znajo.
Toda v kulturi tudi brez politike ne gre, saj je organski del umetniškega izražanja in njegove refleksije. Pravici, da se umetnost izreka tudi politično, da se dejavno angažira pri razčiščevanju protislovij, anomalij in drugih nezadostnosti realnega sveta, se ne gre odreči. Kultura ni prijazen in zabaven videz za barvnimi filtri, pa tudi samemu sebi prepuščen geto na družbenih in socialnih robovih ne. Toda svoje politike mora kultura izbirati sama. Te politike so izraz njene kritične misli in temeljnih dilem časa. Nihče jih ne more vsiliti 'od zunaj'.
Kakšna naj bi bila torej na kratko osnovna struktura novega kulturnopolitičnega modela?
Kulturna politika se oblikuje s koncepti, ne pa z modeli. Kot koncept razumem neko temeljno misel kulture, umeščeno v sedanje stanje sveta in projicirano v prihodnost. Zamisel njenega življenja in razvoja. Vsebuje teoretsko refleksijo in orodja za praktično uporabo. Odgovarja na vprašanje, kaj hočemo z državo, pa tudi, kaj država hoče s kulturo.
Ob sintagmi kulturnopolitični model sem v zadregi; spomnim se na kuhinjske modelčke za oblikovanje piškotov ali tiste za gradove iz mivke v peskovnikih.
Kompetentna kulturna politika se začne šele na tej točki: tam, kjer se živa kulturna ustvarjalnost upira modelom, jim uhaja, jih presega, problematizira in razbija kot stereotipe, beži drugam, zavzema druga, dotlej neznana gledišča in sega prek horizontov. To je točka, na kateri mora kulturna politika jasno vedeti, kaj hoče, in prenehati improvizirati. Kulturna politika ni tratenje časa in proizvodnja surovin za vevško papirnico; ne more se samoutemeljevati na kulturnem razgledu, ki ga omogoča pogled skozi okno domače kuhinje.
Koncepti političnega in strokovnega upravljanja kulture bi morali presegati tudi obzorja petletk, ki jih odslikavajo nacionalni programi za kulturo. Seveda se mora vsak koncept prej ali slej izostriti v učinkovito zakonsko ureditev. Ne vem, kakšen naj bi bil novi temeljni zakon kulture, kajti moje intervencije se zavestno omejujejo na (verjetno staromodno) humanistično kritiko. Zagotovo pa bi moral vsebovati vsaj eno določilo: da ga je treba spremeniti, takoj ko bi se prelevil v obče veljaven in vseobsegajoč kulturnopolitični model.
