Tiskane izdaje
Spomenka Hribar, filozofinja, sociologinja, publicistka
Vsaka zgradba je le lupina, dokler ji nekdo ne vdihne življenja. Cankarjevemu domu ga je vdihnil Mitja Rotovnik, njegov dolgoletni direktor. Njegova dejavnost je izhajala iz njegove duhovne širine, smisla za kulturo, za dogajanje v svetu in vsakokraten politični trenutek.
Znal je tenko prisluhniti družbenemu dogajanju, ki je vse bolj težilo k demokraciji; v Cankarjevem domu so se na raznih kongresih, zborih, javnih tribunah in posvetih predstavili največji domači in tuji umetniki, znanstveniki; v njem se je dogajalo politično dozorevanje slovenske skupnosti in bil je center vodenja osamosvojitvene vojne.
Seveda so zgradbo, ki jo danes razumemo s pojmom »Cankarjev dom«, ustvarjali vsi sodelujoči na številnih prireditvah in vedno hvaležno občinstvo, toda središčna oseba tega dogajanja je bil njegov direktor. Mitja Rotovnik je iz zgradbe CD naredil center dogajanja slovenske kulture v najširšem pomenu besede, pritegnil je svetovno kulturo k nam in nam dal možnost samoprepoznavanja.
Mara Vujić, programska vodja Mesta žensk
Mitji Rotovniku smo letos na tiskovni konferenci podelili doživljenjski naziv, s katerim smo ga razglasili za feminista in častnega meščana Mesta žensk. S tem smo izrazili hvaležnost za njegovo dolgoletno podporo festivalu.
To, da je bil Cankarjev dom koproducent našega festivala, je bilo zelo pomembno in imelo številne posledice. Med drugim nam je omogočilo, da smo v Ljubljano pripeljali in uprizarjali tudi bolj zahtevne predstave, ki jih brez tako močnega partnerja in njegove infrastrukture ne bi mogli. V veliki meri je to prav zasluga Rotovnika, ki nam je vseskozi stal ob strani.
Mislim, da je tudi simbolno sporočilo, ko največja umetniško kulturna hiša podpre nevladno organizacijo, kot smo sami, močno in ima nadaljnje učinke v prostoru. Cankarjev dom z Rotovnikom na čelu je z odprtostjo za neinstitucionalno sceno po mojem primer dobre prakse tovrstnega povezovanja.
Janez Janša, režiser,
Katere poti so bile odprte v obeh tranzicijah in v katere od odprtih smeri se je zapeljal Cankarjev dom. Zgodovino Cankarjevega doma bi lahko razumeli kot odsev dogajanja v slovenski družbi zadnjih 35 let. Nastal je kot institucija, v kateri je Zveza komunistov videla predvsem prostor za kongresni center in nekaj slavnostne kulture.
Toda v osemdesetih letih se je Cankarjev dom, nasprotno, uveljavil kot prostor urbanega, prostor nastajanja in vznikanja močne alternativne umetnosti in kulture. Po osamosvojitvi je kongresna dejavnost postala dobičkonosna, sodobna umetnost je počasi in zanesljivo prepustila prostor kulturi, ki polni dvorane.
Ne glede na burno zgodovino in oseben način vodenja (ali ravno zaradi obojega) je Rotovnik danes zgled številnim kulturnim menedžerjem – tudi tistim, ki ga ostro kritizirajo.
Blaž Peršin, direktor Muzeja
Nekaterih ključnih projektov, dogodkov v slovenski kulturni sferi, najbrž brez njega v tej stavbi ne bi bilo. Če naj omenim samo nekatere: Krst pod Triglavom, seanse pisateljskih krogov v osemdesetih, festival Exodos, kultna gostovanja tujih umetnikov, Liffe …
Najbolj ikonični momenti delovanja CD so bila osemdeseta in devetdeseta leta, ko hiša ni imela konkurence z drugimi ljubljanskimi prizorišči in je uspešno uveljavljala sinergijo med etablirano in tako imenovano neinstitucionalno kulturo. Njegov dom je bil takrat praktično zbirališče vsega, kar je kaj pomenilo v umetniški in kulturni produkciji. Ali je po taki »kulturni bitki« težko biti general, bo pokazal čas.
Simon Kardum,
Cankar Rotovnika ali Rotovnik Cankarja. Zdaj, ko »nesmrtni« odhaja, je postalo jasno, da gre za enkratno in neponovljivo ljubezen. Z Mitjo in osrednjim slovenskim prireditvenim centrom je Slovenija v osemdesetih dobila vrhunsko opremljena prizorišča, več ustvarjalnih in produkcijskih zatočišč in prvega kulturnega menedžerja, ki si je zaslužil ta naziv.
Od njegovih mandatov, ki jih je uspešno, tvorno in včasih tudi javno in polemično zaznamoval kot zgodovinsko najpomembnejši dogodek, izpostavljam Krst pod Triglavom (1986). V začetku devetdesetih mu je spodletela želja po kadrovski posodobitvi umetniškega vodenja, je pa svoje prostore vseeno širokogrudno odpiral nevladnim producentom in organizatorjem, s svojo ekipo in nekaterimi ustaljenimi mednarodnimi programi na področju glasbe in filma pa vzpostavil standarde, ki jih je in bo stežka preseči.
Rotovnik je bil in je seveda še vedno tudi kulturni politik. Zanimivo: nikoli mu ni uspelo postati minister. Morda je zdaj, ko odhaja v zasluženo penzijo, pravi čas.
