CoFestival, ki že s svojim imenom nakazuje na kolektivnost, kolaboracijo, koprodukcijo različnih deležnikov, je nastal kot kolektivno telo iz iniciative regijske mreže Nomad Dance Academy, ki je od leta 2008 do 2010 svoje zaključne produkcije izvajala v Ljubljani. S podporo ministrstva za kulturo so ustanovili festival Pleskavica, iz tega se je s povezovanjem še z nekaterimi plesnimi manifestacijami po vzoru coworkinga v Kinu Šiška leta 2012 razvil CoFestival – »edini resni mednarodni sodobnoplesni festival pri nas«.
Šest članov umetniškega odbora deluje po principu »pogajalskega kuriranja«, kar pomeni, da so vse njihove odločitve sprejete na podlagi konsenza. Gre za čisto demokracijo, kot odgovor na aktualno politično situacijo, ki ni zmožna tvoriti enotnega skupinskega političnega telesa. Rok Vevar, eden od ustanoviteljev CoFestivala, meni, da je politika odločanja povezana s telesnimi stanji oziroma z okoliščinami ter pogoji, ki naša telesa imunizirajo, delajo otrpla in neodzivna na zunanje dejavnike.
Vloga koreografov in sodobnega plesa je, da te paradigme preizprašujejo in kritično motrijo. Sodobni ples je namreč ena od vej umetnosti, ki svoj obstoj in smisel deklarativno utemeljuje v teoretski in filozofski misli. Včasih gre tako globoko, da teoretikov sodobnega plesa ni prav lahko razumeti. »V zadnjih dvajsetih letih gre res za obsesivno ukvarjanje koreografskega polja s teorijo in filozofijo,« se strinja Vevar. A sodobni ples se je v zgodovini na prehodu iz 19. v 20. stoletje vzpostavil kot stališče. Konkretno kot upor proti institucionaliziranemu plesu – baletu, kot protiutež uniformirani, disciplinirani plesni frazeologiji. »Da se je ta upor, osvoboditev od discipliniranega telesa, formiral, je bila potrebna misel,« pravi Vevar.
Eksorcizem
Če se je sodobni ples uveljavil kot upor, alternativa institucionaliziranemu plesu, nas je zanimalo, v kakšnem odnosu je z institucijo danes. Ta praksa nima državljanstva, odgovarja Vevar. »Je prisotna, a ni vključena in ni reprezentirana skozi obstoječe strukture. Doživljanje sodobnega plesa danes je povezano s tem, v kakšnih stanjih so naša telesa.« Kar nas napoti nazaj na prejšnjo misel. Da sploh zmoremo pritiske sodobnega življenja, so naša telesa zaščitena, neprepustna, zaprta. Hudiča nato iz njih izganjamo v velnesu, na jogi in pilatesu.
Kot mu je v naravi, sodobni ples nagovarja tudi tovrstne dileme, vezane na socio-kulturno-politične determinante, ki vplivajo na človeka – konkretno na njegovo telo. Teme plesnih koreografij so tako na primer ostarelo telo, onemogočeno telo, prekarno, uničeno, izrabljeno, disfunkcionalno, izčrpano telo, telo po izkušnji materinstva ... »Taka telesa so politično problematična, ker se ne vpisujejo v produktivno paradigmo, ki jo uveljavljata politika in ekonomija. To so neproduktivna telesa, ki so v senci, na margini. Hkrati pa vseeno resnična in živa,« pravi Rok Vevar. V tem pogledu je bila na letošnjem CoFestivalu močno izpovedna solo predstava avstrijskega umetnika Michaela Turinskega, ki je na invalidskem vozičku kontekstualiziral svojo izkušnjo hendikepa in v hiphoperski maniri prepeval You want to make my body work.
Hiperprodukcija
Hiperprodukcija torej škodi ustvarjalnosti, a bog ve, da neoliberalnih struktur to niti najmanj ne zanima, saj ni v skladu s premišljeno taktiko izčrpavanja, izkoriščanja in frustriranja. »Rešitev je v kolektivnem telesu, ki se giba v novo smer,« sta prepričana sogovornika. Potrebujemo torej novo družbeno koreografijo. Morda je čas, da nehamo čakati na aktivističnega literata, ki bo spremenil družbo, ampak koreografiranje kolektivne bodočnosti prepustimo kar plesalcem.