Krona na ženski brez posebnosti

 Najdražja nadaljevanka doslej, Krona, o vladavini kraljice Elizabete II., je upravičila pričakovanja.

sre, 03.05.2017, 12:00

V najdražji Netflixovi TV-seriji­ The Crown (Krona) – stala je sto milijonov funtov (118 milijonov evrov) – večkrat slišimo misel, da bo britanska monarhija obstala, če bodo monarhi­ znali delovati v prid kroni; če bodo znali odmisliti svojo dobrobit in dobrobit svojih bližnjih ter vselej dali prednost svoji­ funkciji. Prva sezona nadaljevanke prikazuje, kako je kraljici Elizabeti II. to uspevalo v prvih letih kraljevanja.

Serija, ki jo je Netflix lansiral konec lanskega leta in je odtlej prejela precej nagrad, kritiških hvalospevov in ljubezen gledalcev, je vpeta v svoj čas in njegove dileme. Še nekaj let po drugi svetovni vojni v Veliki Britaniji vlada pomanjkanje, ljudje dobivajo živež na karte, gospodarstvo si še ni opomoglo. Na premierski stolček se je ponovno zavihtel Winston Churchill, za zidovi Buckinghamske palače se še spomnijo abdikacije kralja Edvarda VIII., ki se je odrekel kroni zaradi ljubezni do Američanke Wallis Simpson.

Tudi ta dogodek, ki je pretresel angleško monarhijo in svet, je močno prisoten v nadaljevanki kot večni opomin, kaj se zgodi vladarju, ki se pusti voditi osebnim interesom in strastem. Toda kralj Jurij VI., ki se je po bratovem sestopu z oblasti nepričakovano znašel na čelu ene najmočnejših držav na svetu, je dobro opravil svoj posel – še posebej, ker je za razliko od brata odločno nastopil proti nacizmu. Tako zdaj po vojni velja za dobrega monarha, moža in očeta mladima Elizabeti in Margareti.

Toda njegovo vladavino leta 1952 prekineta bolezen in smrt, v vlogi vladarice se znajde Elizabeta (odlična Claire Foy), ki na svojo novo vlogo pri šestindvajsetih ni ravno pripravljena. Serija je pri prikazovanju Elizabete previdna in je nikjer direktno ne kritizira, a dovolj očitni so namigi, da je ključno simbolno funkcijo v državi zasedla oseba, ki ni v ničemer posebna, zanimiva, karizmatična.

Sublimni ideal

Po drugi strani v seriji prek različnih junakov vseskozi slišimo, da je ženska brez posebnosti natanko tisto, kar zagotavlja stabilnost monarhije in učinkovito vladanje. Najboljši monarh ali monarhinja je tista, ki se ne vmešava, je zadržana, se vzdrži delovanja, s svojim molkom – kot protipolom vsesplošnega hrupa, kot se izrazi Elizabeta – ostaja nekakšen sublimen ideal.

Če je pri utemeljevanju monarhije nadaljevanka mestoma skoraj preveč didaktična, je v epizodah, v katerih spregovori o kraljevini po ovinkih, prek določene krize ali okoliščine, naravnost izjemna. Takšna je na primer epizoda o smogu, ki je leta 1952 za nekaj dni paraliziral London. Tu je v ospredju premier Winston Churchill, ki ga izvrstno igra John Lithgow, prepričan, da oblast ne more vplivati na vreme, toda ko zaradi smoga nastrada njegova priljubljena tajnica, vlada vendarle priskoči na pomoč natrpanim bolnišnicam in čez čas sprejme ukrepe proti nevarnim izpuhom. Premierova samozaverovanost in nato še ravno pravočasno ukrepanje, ki ga zaznajo tudi mediji, se tu lepo prepleteta s skoraj mističnimi prizori primeža strupenega smoga.

Pri tem se izriše tudi razmerje med starim ministrskim vodjo in mlado kraljico, ki jo prvi potrpežljivo vodi skozi njene prve vladarske izzive, predvsem pa ji – še posebej v njenem osebnem življenju (na primer pri vprašanju, kje bo živela njena družina) – postavlja meje. V znak njunega dobrega odnosa ga kraljica kasneje z vsemi častmi pospremi v pokoj.

Churchillov portret

Karizmatičnega Churchilla spoznamo skozi še en sijajen del, ko vladni kabinet in parlament za njegovih osemdeset let organizirata izdelavo portreta. Srečanja med slikarjem Grahamom Sutherlandom in politikom nas popeljejo tako k spominom na tragične epizode Churchillovega življenja (ko mu je umrla hčerkica) kot intelektualnim debatam o funkciji slikarstva in slikarskega modernizma, saj tudi premier v prostem času rad vzame v roke čopič.

Ko je portret končan, ga Churchill sežge, nezadovoljen z lastno podobo, v čemer odseva – kot namigne slikar – njegova nesprijaznjenost s staranjem in pešanjem. Ravno pravo niasiranje takšnih biografskih podrobnosti zgodovinske osebnosti in njegove javne vloge je ena najprivlačnejših ­potez serije.

Težka je krona

Ključna epizoda prve sezone, ki sega nekako do srede petdesetih let prejšnjega stoletja, je kronanje leta 1953. Ob tem pomembnem dogodku za monarhijo avtor serije Peter Morgan ponovno razpre več dimenzij. V duhu ohranjanja harmonije med vladarskima zakoncema organizira kronanje kraljičin mož Filip in, kot mlad človek, poskrbi za televizijsko predvajanje dogodka. To je hkrati način, kako zastarelo, anahronistično institucijo, kot je monarhija, prek novega medija približati »navadnim« ­ljudem.

Kronanje, nadalje, privede do konflikta med zakoncema, saj ritual zahteva, da pred kraljico poklekne tudi njen soprog. Filip, ki so mu vzeli ime in domovanje, ki ga je urejal za družino, to dojame kot še en udarec (njegovi moškosti).

Na kronanje ne povabijo kraljičinega strica Edvarda, ki spremlja veliki dogodek z ženo in prijatelji na razkošnem posestvu v Franciji. Serija s prikazovanjem Filipovih priprav, TV-prenosom, ki ga spremljamo s komentarji abdiciranega kralja, iz starodavne tradicije kronanja potegne različne poante: od podvrženosti kraljevega para kroni do pozitivnih političnih učinkov, ki jih ima medijsko uspešno predvajanje dogodka po britanskem imperiju. Pomenljiv je sklepni prizor epizode, ko Edvard v škotski opravi pred svojo vilo v Franciji igra na dude, na oči pa mu privrejo solze.

Krona je serija, ki podaja poante brez odvečnih pojasnil in dialogov. Dejstvo, da kraljica na turneji po Avstraliji v eni zadnjih epizod dobi krče v obraznih mišicah, je le posreden in mimobežen komentar njenega prisilnega smehljanja na preveč izčrpavajoči turneji. Prav tako v eni od epizod spoznamo kraljičino strast do vzreje in tekmovanja njenih konj (s katerimi je dobro služila), a obenem je to strast, ki je ne deli z možem – vse bolj zagrenjenim v senci njenega vladanja.

Pravzaprav je diskretnost pri obravnavi trenj med kraljevima zakoncema zelo na mestu – ne, ker bi s tem preprosto ohranjala spoštovanje do kronanih glav, ampak zato, ker situacija tega para ni preprosta in bi bilo podajanje kakršnihkoli ugotovitev o njuni zvezi prehitro in neprepričljivo.

Ni svobodne ljubezni

Ključni družinski problem prve sezone je ljubezenska afera njene sestre Margarete s polkovnikom Petrom Townsendom, ki je ločenec in zato neprimeren ženin za princeso. Elizabeta bi rada omogočila sestri življenje z ljubljeno osebo, a družbene konvencije, volja vladnega kabineta, zakoni anglikanske cerkve tega ne omogočajo. Odnos med sestrama zaradi takšnega izida avanture očitno trpi, primer Margarete pa obenem ponovno postavi v ospredje razcep na privatno osebo in funkcijo, ki jo opravlja.

Nadaljevanka tako ne poskuša zgolj slediti ključnim peripetijam v kraljevi družini, ampak skozi posamične teme izriše tako ključne zgodovinske dogodke kot osebnosti. Pomenljiva je, denimo, epi­zoda, v kateri izvemo, da Elizabeta ni opravila klasičnega šolanja, zaradi česar se počuti nevedno in najame učitelja, da bi si razširila obzorje.

Krona, ki bo Elizabetino življenje do srede šestdesetih povzela v drugi sezoni letošnjega novembra, je zanimiva predvsem zato, ker dokazuje, da je življenje britanskih monarhov še vedno predmet velikega zanimanja in fascinacije. Kaj je tako vznemirljivega v anahroni instituciji, ki v rokah niti nima več resnične oblasti? Morda je odgovor vsaj na površinski ravni v tem, da našemu življenju priskrbi neki pobeg od siceršnje usmerjenosti v pragmatizem, učinkovitost, uporabnost – ponudi nam nekaj, kar transcendira naš vsakdan. Televizijski Kroni to uspeva skoraj bolje kot monarhiji.

Prijavi sovražni govor