Tiskane izdaje
Piran se ponaša z nesorazmerno bogato kulturno infrastrukturo, kot bi pričakovali v tako veliki slovenski občini. Ta je posledica mešanice bogate mediteranske tradicije, nekdanje (in deloma še sedanje) poletne rezidence ljubljanskih kulturnikov, prisotnosti italijanske narodnosti in seveda razvitega turističnega gospodarstva.
To gradi dobršen del privlačnosti na ponudbi kulturnih dobrin, čeprav se večina turističnih organizacij niti ne zaveda vloge kulture v svoji ponudbi in se je celo otepa.
Iz blagajne Občine Piran bodo letos za kulturo namenili 1,36 milijona evrov ali kar dobrih sedem odstotkov več kot lani, ko so jih namenili 1,26 milijona, še zmeraj pa trinajst odstotkov manj kot v še »dobrih starih« časih leta 2010, ko so ji namenili 1,54 milijona evrov. To ne pomeni, da v občini ne varčujejo pri kulturi. Pa še kako! Občinska kultura je revnejša kot cerkvena miš, saj ji občinski finančniki vsako leto privijajo pipice.
Letošnji znesek bi bil nekaj odstotkov nižji od lanskega kulturnega proračuna, če občina ne bi prenovila nekdanjega Godbenega doma in ga spremenila v Mediadom, ki bo postal sedež Zveze kulturnih društev, manjša kinodvorana in center prepletanja različnih kulturnih dejavnosti ter festivalov.
Za njegovo delovanje in delo ZKD bodo letos namenili 247.000 evrov. Ta najbolje ocenjeni kulturni projekt, ki je prejel državne pohvale in sredstva leta 2014 in 2015, bo dopolnil tudi dogajanje evropskega filmskega festivala.
Neslavna podoba mesta
Občina še zmeraj namenja največ sredstev Avditoriju Portorož (z eno večjo dvorano in več manjšimi ter amfiteatrom s skoraj 2000 sedeži na prostem). Avditorij bo letos prejel 38.000 evrov (približno sedem odstotkov) manj kot lani, saj občina od njih zahteva varčevanje pri materialnih stroških in udinjanje na trgu.
Zato ne bi bilo nič nenavadnega, če bo Avditorij še težje skrbel za pred desetletjem prenovljeno Gledališče Tartini, ki sicer ima dvorano s kakimi 300 sedeži, a je večji del leta prazna. Nekateri so predlagali, da bi piransko gledališče za majhen denar ali celo brezplačno oddali nekomu, ki bi v njem skrbel za ustvarjalni program.
Prazno piransko gledališče je temna stran meseca in dokaz bede bogate kulturne infrastrukture. To neslavno kulturno senco dopolnjuje bližnja velika palača Trevisini (last KD Group), ki sramotno sameva ob mandraču. V njej je agencija Maona pred štirimi leti izpeljala zadnjo odmevnejšo prireditev, veliko razstavo Pop Art z deli Andyja Warhola in sodobnikov.
Palačo Trevisini (nekdanjo Geo College) KD Group že več let neuspešno prodaja ali ponuja v najem. Njena cena je okvirno tri milijone evrov. Interesentov ni, ker je vsebina dejavnosti v palači določena z občinskim odlokom – le za izobraževalne ali kulturne vsebine.
Palača Trevisini, Gledališče Tartini, prazna skladišča soli in še več drugih ne ravno polnih dvoran niso edini. Pravi zaklad Pirana so karizmatični prostori nekdanjega filmskega ateljeja Vibe filma v državni lasti, ki že dolgo prazni propadajo na Fornačah pred Piranom. Med zadnjimi filmskimi projekti v njem (oziroma na njegovem dvorišču) sta bila Vojnovićev Piran – Pirano in lanska razstava na temo filmskega ateljeja in »slovenskega holivuda« v Mestni galeriji. Ministrstvo išče dobre predloge in projekte zanj.
V Piranu deluje tudi zasebni (župnijski) prireditveni prostor Georgios, v katerem si piranski župnik Zorko Bajc močno prizadeva vzpostaviti pester kulturni program. Ni mogoče odmisliti dejstva, da ima Piran kar deset cerkva, od katerih vsaj tri igrajo opazno vlogo kulturnega prostora (predvsem za koncerte komorne glasbe in razstave).
Poleg omenjenih ima staro mesto še Pomorski muzej. Večino denarja zanj prispeva država, čeprav nima statusa državnega pomena, a bi si ga (edini tak) muzej zaslužil, saj se državni politiki vsaj ob praznikih radi postavljajo s pomorsko tradicijo in strategijo.
Čakajoč princa
Ob Monfortu je še eno, v glavnem prazno skladišče soli Magazin Grande.
Piran je pravi vrelec, nekakšen rudnik dragocenih dvoran, stavb in kulturnih ambientov, ki pa so manj kot polovično izkoriščeni. Občinska blagajna je preplitka, turizem pa tajkunsko in finančno izropan, zato v kratkem ne moremo pričakovati živahnejšega preobrata. Občinski upravi bi težko očitali, da se ne trudi, toda presežkov pri tem trudu in (organizacijskih) kreativnih domislic skorajda ni.
Obmorski kulturni satelit slovenske prestolnice, v katerem bi morali prej ali slej zaposliti vsaj sto kulturnih delavcev, bo bržkone še lep čas čakal na princa na belem konju, ki bo prižgal luč in obrisal prah z reflektorjev.
