Kultura onkraj ekonomskih učinkov

Ljubljana – Pogosto slišimo, da je kultura tudi ekonomska kategorija, redkeje pa se lahko poučimo, kaj to zares pomeni in kaj vsebuje. Pojem kreativnih industrij, ki se jim pripisuje največja ekonomska donosnost, je pogosto zavajajoč, prav tako pri merjenju učinkov niso vsa orodja enako učinkovita. Strokovnjaki vse bolj opozarjajo na neizračunljive učinke kulture.

Ko govorimo o kulturnih učinkih, pogostokrat govorimo o dodani vrednosti. Ta makroekonomski pojem – če zelo strnemo – zajema razliko med vložkom in doprinosom neke kulturne dobrine, dogodka itd. Po podatkih statističnega urada (Surs) osem sektorjev, med njimi film, oglaševanje, arhitektura, oblikovanje, založništvo, nosilci zvoka, ki jih prištevamo h kulturi, prinaša največjo dodano vrednost, pojasnjuje Andrej Srakar, ki se na ekonomski fakulteti že vrsto let ukvarja s kulturno ekonomiko.

Učinki so trije, meni Srakar: neposredni učinki v kulturi na primer merijo število prodanih vstopnic; posredni učinki zadevajo to, koliko od kulturnega dogodka ali prireditve posredno zaslužijo restavracije in hoteli. Nazadnje so tu inducirani učinki, ki jih najpogosteje merijo tako imenovani multiplikatorji. Pri teh je pomembno vprašanje, kakšne učinke kulturni dogodek, prireditev ali ustanova prinaša za druge sektorje, od kovinske do tekstilne industrije. Multiplikatorji torej spremljajo kroženje denarja po gospodarstvu.

Pri tem je pomenljivo, da so groba merjenja hitro zavajajoča. Večji sektorji, kot je, denimo, javna uprava, po izračunih prinašajo velike učinke na BDP, a imajo po drugi strani nizke multiplikativne učinke na gospodarstvo. Določena orodja torej merijo le velikost, in ne ekonomske donosnosti sektorja. Seveda pa je jasno, da so naložbe v neki sektor upravičene predvsem zaradi njegove donosnosti in zagotovo ne zaradi obsega sektorja. Na zahodu se poleg tega vse bolj uporablja kontingenčno vrednotenje, s katerim ekonomisti merijo, koliko bi bil posameznik pripravljen plačati za neki kulturni dogodek ali dobrino. S tem je mogoče meriti t. i. javne vrednosti kulture, ki so najboljši argument za javno financiranje neke dobrine oziroma dogodka.

Donosnost arhitekture, oglaševanja, oblikovanja

Kulturne in kreativne industrije, kamor sodijo arhitektura, oglaševanje, oblikovanje in še nekatere druge panoge, veljajo za najbolj donosne sektorje. Temu je bila posvečena okrogla miza na nedavni Fabuli. Aidan Cerar iz Regionalnega centra za kreativne ekonomije ljubljanske regije opozarja, da pri nas ni sprejete pravno zavezujoče definicije kreativnih industrij, zaradi česar tudi ni političnih ukrepov, ki bi jih podpirale. Kot kažejo nekatere raziskave, je kreativni sektor, v katerem dela od dva do tri odstotke ljudi, povezan z gospodarsko rastjo, kar med drugim pomeni, da se v času krize krči počasneje, prav tako v občinah, kjer je ta sektor močan, dosegajo rast tudi v drugih sektorjih. Srakar pri tem opozarja, da je v preteklosti nastalo precej zavajajočih študij, ki so v tem sektorju obljubljale velikansko rast, ko pa se pretirano optimistične napovedi niso uresničile, so se javna sredstva za kulturo še zmanjšala.

V Sloveniji so strategije, povezane s kreativnimi industrijami, še v povojih. Natalija Medica z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) je na primer dejala, da je kreativni sektor pozabljeno območje med ministrstvom za kulturo in MGRT. Država za zdaj subvencije daje bolj trdemu delu gospodarstva, denimo, za tehnično opremo in odkup zemljišč. Kot je opozorila Eva Matjaž, soustanoviteljica kreativnega centra Poligon in iniciativ Slovenia Co-working in Crowdfunding, je problem razpisnih materialov to, da pojmujejo kreativne industrije zelo togo. Problem je tudi, da v Sloveniji, tudi na ministrstvu za kulturo (MzK), manjkajo analize, ki bi lahko usmerjale oblikovanje politik, pravi Srakar.

Kulturni turist

Učinki kulture so bolj izračunljivi v turizmu. Leta 2014 je, denimo, Ljubljano zaradi kulturnih dogodkov obiskalo tri odstotke vseh gostov. Ti v povprečju ostanejo 2,23 dneva, kar je več, kot je povprečna doba bivanja drugih gostov, pravijo v Turizmu Ljubljana. »Če štejemo med kulturne turiste tudi tiste, ki so si prišli v Ljubljano ogledat zgodovinske in kulturne znamenitosti ter način življenja, lahko rečemo, da je vsak gost tudi kulturni turist,« dodajajo.

Tudi prodaja turističnih kartic, ki vključuje vstop v ljubljanske galerije in muzeje, se je lani povečala. Prodali so jih 2605, kar je 29 odstotkov več kot leto prej. Turizem Ljubljana v sodelovanju z Oddelkom za kulturo MOL začenja oblikovati bolj usmerjeno strategijo trženja kulture.

Pisatelj Miha Mazzini, ki je na Fabulini okrogli mizi sodeloval kot predstavnik Sazorja, poudarja, da so ključni učinki kulture na skupnost in za prihodnost družbe neizračunljivi. Opozarja tudi, da kulturna politika prevečkrat rešuje socialne primere, namesto da bi se osredotočala na kakovost zastavljenih projektov. Srakar je spomnil na predlog Vesne Čopič, da je treba ločiti med kulturno politiko in drugimi politikami. Naloga MzK je ukvarjanje s kulturno politiko, to je s kulturnimi in umetniškimi programi, medtem ko bi se morala z ekonomskimi in socialnimi problemi v sektorju kulture ukvarjati druga ministrstva. Skladno s tezo, da najboljši učinki kulture niso izmerljivi, se v zadnjih letih vse bolj vrstijo pozivi – med te sodi poročilo Unesca o kreativni ekonomiji iz leta 2013 –, da je treba učinke kulture meriti z drugačnimi orodji, kot so ekonomska, in da bi bilo treba logiko obrniti ter ekonomski razvoj prilagoditi določenim kulturnim vrednotam.