Kulturna identiteta daljnega otoka

Prireditve, ki v okviru Meseca­ tajvanske kulture potekajo po Ljubljani, bodo vsaj za nekaj palcev dvignile zastor nad otokom, ki živi v grozeči senci velikega brata. Med tajvansko ­»Republiko Kitajsko« in Ljudsko republiko Kitajsko je 165-kilometrski pas morja; dovolj, da je otok dobil svojo kulturno identiteto.

Sestavni del predstavitve v Ljubljani je tudi fotografska razstava Taiji: Popolna krivulja na ploščadi Slovenskega etnografskega muzeja (SEM). Avtorja fotografij, ki prikazujejo izseke z lanskega seminarja mojstra Zenga v Sloveniji, sta Jane Štravs in Jura Štok.

V okvir prireditev sodijo tudi teden kung fu filmov v Kinoteki (začetek sinoči), kaligrafska in nato še slikarska delavnica Huiqin Wang, kitajske umetnice, živeče v Sloveniji, ter branje klasične kitajske poezije v jazzovski priredbi.

Tajvansko suverenost je doslej priznalo le 22 držav; Slovenije ni med njimi. Vendar to ne pomeni, da ne moremo gojiti kulturnih in prijateljskih vezi s tajvanskim ljudstvom, pravi Miha Brejc, ­predsednik Društva slovensko-tajvanskega prijateljstva. Ustanovili so ga leta 1997, doslej je pripravilo­ nekaj neformalnih, »prijateljskih« srečanj tajvanskih vladnih predstavnikov­ z našimi državnimi ­predstavniki ter pomagalo pri izmenjavi študentov ljubljanske in tajpejske univerze.

Politično se Brejčevo društvo ne opredeljuje do vprašanja tajvanske suverenosti, enako stališče zavzemajo tudi organizatorji letošnjega petega srečanja s tajvansko kulturo, prvič v tako velikem obsegu. »To je samo način medsebojnega spoznavanja ljudi in navezovanja stikov,« je ob otvoritveni prireditvi na ploščadi SEM dejal vodja gospodarsko-kulturnega predstavništva Tajvana na Dunaju Chen Lien-gene.

S Chenom, ki ima v resnici status veleposlanika, a se mora, da ne bi razžalil Kitajske, diplomatsko predstavljati z omenjenim nazivom, je prispela v Ljubljano tudi skupina tradicionalnih kitajskih glasbenikov ter ženska plesna skupina, ki je predstavila nekaj ­staroselskih plesov.

Dve entiteti

Prav to, tradicionalna kitajska kultura s primesmi staroselstva, čeprav ga je na Tajvanu še komaj za vzorec, je verjetno najbolj tipična podoba tajvanske kulture, s katero se otočani ločijo od kulture Ljudske republike Kitajske, ki je v letih Maovega kulturnega terorja nepopravljivo porezala tradicionalne korenine lastne kulture.

Razen po zastavi in državni himni se površnemu opazovalcu tajvanska kultura ne zdi bistveno drugačna od kitajske. Kar 95 odstotkov prebivalcev je Kitajcev Han, uradni jezik približno 23 milijonov otočanov pa je mandarinščina tako kot na celini. Vendar poleg uradnega jezika obstaja tudi tajvanski pogovorni jezik hoklo, ki se razlikuje od mandarinščine.

Tudi hrana, ki so jo predstavili na ljubljanskem kulinaričnem večeru, je videti po­vsem Kitajska, a le za nas; Tajvanci zelo dobro ločijo med njihovimi in celinskimi recepti. V resnici gre za dve politični, ­gospodarski in kulturni entiteti, ki sta se vse bolj ločeno razvijali že od japonske okupacije Tajvana ob koncu 19. stoletja in nato še po zmagi komunistov na Kitajskem.

To vse bolj spoznavajo tudi celinski Kitajci, ki so vsako leto številnejši obiskovalci otoka. Čeprav Kitajska še vedno noč in dan meri s svojimi raketami proti Tajvanu, se med ljudmi z obeh strani krepijo poslovni in družabni stiki. Za Tajvance je Kitajska seveda daleč najpomembnejši trgovinski partner, za »socialistične« Kitajce pa je Tajvan demonstracija kapitalističnega sistema.

Po drugi strani jih privlači tradicionalna podoba njihove kulture, ki se je na Tajvanu obdržala oziroma dodatno okrepila, ko so leta 1945 na otok pribežali kuomintangovci pred zmago komunistov. Zelo oblegan je tajpejski nacionalni muzej, v katerem je bogata zbirka kitajskih cesarjev s skoraj sedemsto tisoč eksponati, ki so jo na otok (verjetno) prinesli ­kuomintangovci.

Zaradi povečanega navala je morala tajvanska oblast pred časom uvesti dnevne kvote, v okviru katerih lahko Kitajci obiskujejo otok. Leta 2007 je obiskalo Tajvan 3,7 milijona turistov, od tega 720.000 Kitajcev, lani pa so našteli deset milijonov turistov, med njimi je bilo že več kot pol, 5,2 milijona, Kitajcev, pravi sinologinja Saša Istenič, predsednica Tajvanskega razi­skovalnega centra na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Na akademskem simpoziju na temo Tajvana minuli teden v SEM je poudarila, da je za Tajvan njegova vidnost v mednarodni skupnosti temeljni pogoj nacionalnega preživetja. Tajvan se močno trudi dokazati svetu,­ da so njegov narod, svojstvena družba in kultura neprecenljivi, vendar se zaradi enormne moči LR Kitajske njegov manevrski prostor in pravica do samoodločbe vse bolj zmanjšujeta.

Tajvanci se šele v zadnjih nekaj desetletjih bolj intenzivno posvečajo raziskovanju lastne kulture, temu procesu pravijo tajvanizacija, saj so bili najprej prisiljeni prevzeti japonsko identiteto, po prihodu kuomintangovcev pa kitajsko. V času japonske okupacije je otok leta 1923 obiskala tudi svetovna popotnica iz naših krajev Alma Karlin.

Njeno bivanje na tedanji Formozi je na simpoziju osvetlila antropologinja Barbara Trnovec: Med dvomesečnim bivanjem se je Alma Karlin zbližala z gostiteljem, po narodnosti je bil Japonec, ki ji je približal materialno in duhovno kulturo otoka in jo seznanil tudi s staroselci Tayali. V njegovi družbi je zelo uživala, dokler se ni njun odnos romantično zapletel in popotnica je v solzah zapustila Formozo.

Pomen borilnih veščin

Razen posameznikov, ki se romantično navežejo na otok, Slovenci o njem in njegovi kulturi še vedno vemo zelo malo. Po eni strani ga zamenjujemo s precej bolj znano Tajsko, po drugi pa nam to preprečuje kitajska vsestranska blokada otoka, vendar se nam s tem ni treba obremenjevati, pravi dr. Žiga Tršar, vodja Taiji instituta in pobudnik ter soorganizator Meseca tajvanske kulture.

Prek kulturnih stikov lahko spoznamo, kaj Tajvan ponuja svetu, in ker Tajvanci zaradi omenjene blokade ne morejo sami organizirati takšnih dogodkov, jim lahko tako pomagamo, pravi velik prijatelj Tajvana. Na otoku je pred desetletjem spoznal tudi svojega učitelja borilnih veščin Zeng Xiangboja, ki je tokrat že tretjič v ­Sloveniji.

Borilne veščine kot materializiran izraz specifične kitajske filozofske misli so na Tajvanu zelo popularne in še vedno zelo žive v tradicionalnih oblikah ter pomemben sestavni del njegove kulture.