Tiskane izdaje
Iliada
Uprizarjanje velikih besedil svetovnega literarnega kanona, ki niso bila pisana za gledališče, je vedno tvegano početje, saj v odrski jezik prevaja nekaj, kar ni bilo namenjeno odru. Zato je bila skepsa, ko so ljubljanska Drama, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom napovedali veliko koprodukcijo uprizoritve starogrškega epa vseh epov, povsem na mestu.
Toliko bolj, ker je režiser uprizoritve, Jernej Lorenci, poudaril, da kljub izjemnemu odrskemu volumnu Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ki kar kliče po spektaklu, Iliade ne vidi na ta način.
Foto: Peter Uhan
In je res ni. Še več. Svojo uprizoritev je začel s spustom in ne dvigom mogočne železne zavese, Iliado pa je bolj kot vsoto vidnih uprizoril kot vsoto slušnih učinkov, kot nekakšno komorno, intimno koncertno uprizoritev za dvanajst igralcev - pevcev. V svetu, ki ga poganja spektakel neskončnih množic močnih podob, je bila to poudarjeno subverzivna gesta, ki je obenem avtentično poustvarila duha epske poezije kot ustne, pete poezije.
Vsebinsko je Lorenci z avtorsko ekipo podčrtal Homerjev praep Evrope z mislijo o sprijaznjenosti človeka z njegovo usodo, v kateri je gotova edinole smrt. Ali drugače: če nas danes kot posameznike, ki živimo v bolj ali manj vrednostno razsuti družbi, sploh še kaj povezuje, je to le še gotovost smrti.
Uprizoritev je najprej doživela afirmativni odziv pri kritikih, zelo kmalu pa tudi pri gledalcih: že pred premiero, ki je bila 24. januarja, so bile prodane 16.004 vstopnice, od teh v prosti prodaji 7328 in v abonmajski 8676. Sprva so predvideli dvanajst ponovitev, zaradi zanimanja pa so Iliado do danes odigrali že štiriindvajsetkrat in prodali 25.000 vstopnic. Ustvarjalci so bili velikokrat deležni stoječih ovacij, na eni od ponovitev pa tudi aplavza v ritmu heksametra.
Več kot presenetljivo je bilo, da Iliada ni prepričala žirije letošnjega Borštnikovega srečanja. Uprizoritev je sicer prejela tri nagrade, za upodobitev lika Here (Jette Ostan Vejrup), za oblikovanje svetlobe (Pascal Mérat) ter posebno nagrado »izvedbeno-igralskemu ansamblu za kolektivno igro«. Ostala pa je brez velike nagrade in nagrade za režijo. No, ti je vsekakor prejela od svojega občinstva, ki jo je, ne da bi glasovalo, z obiskom razglasilo za največji in najodličnejši gledališki dogodek leta.
In še zanimivost: Mladinska knjiga za prihodnje leto napoveduje izid novega prevoda Iliade klasične filologinje mlajše generacije Jelene Isak Kres, ki bo prinesel prevod devetih od štiriindvajsetih spevov. Od zadnjega, Sovretovega prevoda Iliade, je namreč letos minilo že 65 let.
Izraelski filharmoniki
Devetinsedemdesetletni dirigent svetovne slave Zubin Mehta ima Ljubljano v ljubem spominu, tu je na povabilo profesorja Lipovška dirigiral že leta 1960, kasneje je vabil na nastope po svetu profesorjevo hčer Marjano. Tokrat je na festival drugič prišel v Ljubljano z Izraelskim filharmoničnim orkestrom (IPO), ki mu je dirigiral že pri petindvajsetih, zdaj pa ima naziv doživljenjskega glasbenega direktorja.
Foto: Blaž Samec/Delo
V Indiji rojenega dirigenta je na dunajski akademiji za glasbo poučeval dirigiranje znameniti Hans Swarowsky, pri petindvajsetih je vodil tako Dunajske kot Berlinske filharmonike, bil je prvi, ki je hkrati vodil dva velika severnoameriška orkestra, od leta 1961 do 1967 je bil glasbeni direktor Montrealskega simfoničnega orkestra, od leta 1962 do 1978 je vodil Losangeleške filharmonike. Od srede osemdesetih je Mehta vodil firenški poletni glasbeni festival, vmes pa je kot glasbeni direktor dolgih trinajst let vodil Newyorške filharmonike.
Leta 1936 ustanovljeni IPO, ki ga je na uvodnem koncertu vodil sam Arturo Toscanini, že dolgo slovi kot eden najodličnejših na svetu, v Ljubljani so odigrali Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla Richarda Straussa, Ozarjeno noč Arnolda Schönberga in Simfonijo v h-molu Petra Iljiča Čajkovskega. Ko je maestro Mehta v Ljubljani z IPO gostoval prvič, poleti 2007, je bila na repertoarju prav tako Schönbergova Ozarjena noč, v pogovoru pred prihodom na Ljubljana Festival je zatrdil, da se njegova interpretacija simfonične pesnitve od takrat ni dosti spremenila. Tukajšnja kritika je bila po koncertu soglasna v oceni, da je festival na vrhunskem večeru gostil vrhunski orkester z vrhunskim dirigentom, Delov kritik je posebej poudaril izvedbo Schönberga: »(...) umetniški dosežek s toliko muzikalne vsebine, da bi že zgolj izvedba te skladbe povsem zadoščala za vrhunski večer«.
Fabianijevo leto
Ob 150. obletnici rojstva Maksa Fabianija so se vse leto v več slovenskih krajih in zamejstvu vrstili dogodki, ki so seznanjali ljudi z delom enega najpomembnejših arhitektov v srednji Evropi na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Foto: Arhiv Ateljeja Medprostor
Fabiani je poleg Jožeta Plečnika za slovenski prostor najpomembnejši arhitekt. Svoje velike arhitekturne in urbanistične zamisli je uresničil tudi v drugih evropskih mestih. Plečnik je vtisnil pečat Ljubljani med svetovnima vojnama, Fabiani ji je dal svetovljanskost po potresu leta 1895 do prve svetovne vojne.
Fabiani v tujini velja za arhitekta avstro-ogrske monarhije, a je bil povezan tudi z domačim krajem. Užival je velik ugled, bil je prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, profesor na Dunaju s številnimi nazivi ... Njegova najpomembnejša dunajska dela, palače Urania, Artaria, Portois & Fix, so spadala med najznamenitejša arhitekturna dela 20. stoletja.
Njegovo delo nikoli ni bilo celovito ovrednoteno kakor Plečnikovo. Poglaviten razlog je bil v sodbah o njegovi narodni in politični pripadnosti, saj je vse življenje delal v narodno mešanem, večkulturnem prostoru. Zaradi viharnih časov se je moral prilagajati spremenljivim razmeram. Ker je podpiral slovenske umetnike, so ga imele avstro-ogrske oblasti za Slovenca, in danes je za Avstrijce del pomembne avstro-ogrske zgodovine. Pri italijanskih oblasteh je zaradi porekla veljal malo za Slovenca in malo za Avstrijca zaradi svojih povezav z avstrijskim dvorom, v Ljubljani pa je zaradi sodelovanja s fašističnimi oblastmi veljal za Italijana. Vseeno pa je bilo obdobje, ko so ga tudi na Slovenskem slavili.
Zadnja leta vse bolj vlada prepričanje, da je veliki arhitekt še najbolj slovenski, in to prepričanje se je v tako imenovanem Fabianijevem letu utrdilo.
Pri presojanju Fabianija ne smemo upoštevati samo različnih narodnosti, ki so v njegovem času živele na enem območju, temveč tudi mešanje narodnosti, ki se je dogajalo v enem samem človeku. Maks Fabiani (1865-1962), arhitekt s Krasa, ki je projektiral na Dunaju, v Ljubljani, Trstu, Kvarnerju, Pragi ..., je bil sin veleposestnika Antona Fabianija - njegovi predniki so izvirali iz notranjosti Italije, a je njegova veja stoletja živela v Kobdilju - ter njegove žene, tržaške plemkinje, po rodu iz Južne Tirolske, Charlotte von Koffer.
Poreklo Fabianijevih je bilo italijansko, njihova kultura avstrijska, družinsko okolje pa trijezično z enakovredno zastopanim slovenskim, nemškim in italijanskim jezikom. Na fotografiji je maketa spomenika arhitekta Maksa Fabianija, ki bo stal ob nekdanji vojašnici na Roški cesti.
Retrospektiva NSK
Na razstavi NSK: od Kapitala do kapitala v Moderni galeriji smo lahko prvič videli celovit pregled delovanja Neue Slowenische Kunst, enega najbolj vplivnih ter mednarodno prepoznavnih umetniških gibanj pri nas. Leta 1984 so ga ustanovile tri med seboj povezane skupine: glasbena skupina Laibach, vizualni umetniki Irwin in gledališka skupina Gledališče sester Scipion Nasice. K »družini« NSK so se postopoma priključili skupina za oblikovanje Novi kolektivizem in Oddelek za čisto in praktično filozofijo, Retrovizija, Film in Graditelji.
Kustosinja Zdenka Badovinac je vsaki izmed skupin namenila svoj prostor ter jih predstavila z bogatim arhivskim gradivom in reprezentativnimi deli. Velika dvorana pa je bila posvečena trem ustanoviteljem skupine pa tudi ključnim projektom in konceptom, pri katerih so se povezovale: Država, Institucionalne gradnje in Kapital.
Foto: Igor Modic/Delo
Za Neue Slowenische Kunst je bilo značilno združevanje umetniških stilov od klasicizma do avantgard. Ta slogovna usmeritev je odražala njihovo držo - umetnost so dojemali kot totalno institucijo, vseskozi blizu oblasti. Njihovo pojavljanje v uniformah in namerno dvoumne izjave so v javnosti zbujali nelagodje. Vrhunec političnih napetosti v zvezi z NSK je bila Plakatna afera leta 1987, ko je Novi kolektivizem na natečaju za plakat za štafeto mladosti zmagal s predelavo nacističnega posterja.
Po tistem štafete ni bilo več, Jugoslavija pa je čez nekaj let razpadla. Na to situacijo se je NSK v devetdesetih odzval z ustanovitvijo umetniške države NSK brez teritorija, ki obstaja le v času. Pojem kapitala v naslovu razstave se nanaša na delovanje NSK na začetku devetdesetih let preteklega stoletja: vsaka od skupin je namreč zaznala in tematizirala prehod v kapitalistični sistem.
NSK: od Kapitala do kapitala, ki je privabila 15.000 obiskovalcev, bo leta 2016 najprej gostovala v Van Abbemuseumu v Eindhovnu, septembra pa v moskovski Garaži. Revija Artforum je umestila razstavo med najboljše umetniške dogodke leta 2015. Jela Krečič
Literarni fenomeni: Ferrante, KnausgÅrd, Williams
V množici literarnih prevodov z letnico 2015 so trije prav posebni, saj na neki način stopajo iz ustaljenih romanopisnih konvencij. Elena Ferrante je trenutno v tujini najbolj slavna italijanska avtorica, a nihče ne ve, kdo je, saj se skriva za psevdonimom. Morda je ženska, morda je iz Neaplja, morda ima diplomo, morda je mati. Vse morda. Njena slava se ni začela v Italiji, od koder izvira (brez morda), temveč v ZDA, kjer v zadnjih letih objavljajo njeno tetralogijo, v kateri govori o dveh dekletih, ki odraščata na neapeljskih ulicah.
Foto: Arhiv Mladinske knjige
Slovenski založnik, Cankarjeva založba, se je najprej odločil prevesti njen roman Dnevi zavrženosti, v katerem intenzivno in brezkompromisno psihološko secira dušo ženske, ki jo je zapustil mož. Sicer pa je za njene romane značilno, da so intenzivni in zelo blizu življenja. Zdi se, da je avtor(ica) v njih povedal(a) vse o sebi razen imena.
V nasprotju z Eleno Ferrante je prozno delo Karla Oveja Knausgårda ekstenzivno, počasno. Prvi del romana Moj boj, ki ima skupaj 3600 strani, je v slovenskem prevodu izšel pri Mladinski knjigi. Knausgård izhaja iz podmene, da je edina stvar, o kateri lahko avtentično piše, lastno življenje. In tako ga opisuje natančno in iskreno, tudi ko razkriva umazane podrobnosti iz družinskega življenja. V ospredju prve knjige sta dve temi: odraščanje in očetova smrt.
Tretji fenomen je roman Stoner Johna Williamsa, ki je zaslovel več desetletij po tem, ko je bil napisan. Prvič je namreč izšel leta 1965, takrat so ga prodali v manj kot 2000 izvodih. Ponovno je izšel leta 2003 pri založbi Vintage in potem leta 2006 pri New York Review Books Classics. Postal je klasika, razglasili so ga za najboljši ameriški roman, za katerega nikoli niste slišali, če citiramo New Yorker. V njem spremljamo skromnega kmečkega fanta Williama Stonerja, ki se na fakulteti zave svoje ljubezni do literature, kar ga vodi v akademsko kariero. Njegovo življenje se ujame v mrtev zakon in spore s kolegi na univerzi. Kljub strasti do znanja in želji po ljubezni mu na koncu spodleti v obojem.
Patti Smith
Avgustovski koncert ameriške glasbenice in pesnice Patti Smith ni bil njen prvi pri nas, prav tako ni bil največji koncert minulega leta, gotovo pa je bil najboljši v umetniški izraznosti. Patti Smith je s spremljevalno zasedbo spomnila občinstvo, da je umetnost še vedno način spreminjanja resničnosti na bolje. Ta neuničljiva punkovska poetinja je v celoti zaigrala pesmi s svojega izjemnega prvenca Horses, ki je izšel leta 1975. Album velja za enega najboljših v zgodovini svetovne glasbe in visoko kotira na lestvicah naj albumov vseh časov.
Foto: Aleš Černivec/Delo
Posredno in neposredno je vplival na številne glasbenike in glasbenice. Bil je eden od uvodov v revolucijo popularne glasbe s punkom in novim valom, ki je temu sledila. Pomemben je tudi preprost in učinkovit ovitek, za katerega je Robert Mapplethorpe prispeval fotografijo za naslovnico. Naredil jo je v naravni svetlobi v mansardnem stanovanju v Greenwich Villageu.
Patti Smith je povedala, da je fotografija nastala bolj po naključju in je ena v seriji, brez kakršnihkoli globljih priprav in razmislekov. Založba Arista je zahtevala številne spremembe te fotografije, vendar je Patti Smith vse uspešno zavrnila. Ljubljanski koncert je začela s priredbo pesmi Gloria skupine Them in znamenitim stihom, da je Jezus umrl zaradi nekogaršnjih grehov, vendar ne njenih.
Na odru ji je stala ob strani zasedba, v kateri sta bila tudi kitarist Lenny Kaye in bobnar Jay Dee Daugherty, ki sta sodelovala pri snemanju albuma Horses. Neverjetna sta bila energija in žar, ki ju še vedno premore umetnica - danes bo dopolnila 69 let in je že 45 let na glasbeni sceni -, oboje je zlahka prenesla na občinstvo, ki je napolnilo Križanke. Ljubljansko občinstvo je bilo tako priča velikemu umetniškemu dogodku in počaščeno, da ga je Patti Smith vključila v to posebno turnejo ob počastitvi 40. obletnice izida enega najvplivnejših albumov v zgodovini sodobne popularne glasbe.
