Tiskane izdaje
Kar tretjina samozaposlenih živi pod pragom revščine, za enako delo prejemajo manjše plačilo kot zaposleni. Tudi socialni prispevki, ki jih za nekatere od njih plačuje država, so manjši kot za zaposlene. Pred letom je nezavidljivo stanje samozaposlenih s kulturnimi žepninami poskušal ublažiti minister Uroš Grilc. Po enem letu smo preverili, kakšen učinek in pomen ima ta ukrep.
Pred letom je nezavidljivo stanje samozaposlenih poskušal ublažiti minister Uroš Grilc, ki se je odločil nameniti tako imenovana interventna sredstva (99.000 evrov letno) samozaposlenim v obliki kulturnih žepnin. Žepnine razdelijo na podlagi razpisa, 66 prosilcev dobi po 1500 evrov bruto, za novo žepnino pa se lahko spet potegujejo po treh letih. Vseh samozaposlenih je bilo lani 2301, od tega ministrstvo plačuje socialne prispevke 1487 ljudem.
Odloča strokovna komisija na ministrstvu za kulturo, ki preverja, ali prosilci ustrezajo »umetniškim, kulturnopolitičnim, strokovnim in drugim kriterijem«, so nam sporočili z ministrstva. Finančno podprejo tiste, ki izpolnjujejo kriterije, in sicer glede na to, v kakšnem vrstnem redu je prispela vloga. To pomeni, da hitrost oddaje prijave šteje, saj so sredstva omejena in jih ne morejo dobiti vsi, ki ustrezajo strokovnim kriterijem.
Društvo Asociacija, ki povezuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce na področju kulture in umetnosti, vidi uvedbo žepnin kot izrazito deprivilegiranost samozaposlenih. Okoli 30 odstotkov samozaposlenih živi pod pragom tveganja revščine, pravijo. Njihovo gmotno in socialno stanje je slabo tudi glede na slovensko povprečje.
V Asociaciji so že leta 2013 izračunali, da je samozaposlene dodatno obremenila tedaj spremenjena davčna zakonodaja – povzročila jim je za več kot petsto tisoč evrov izgube. Ukrep žepnin lahko prispeva le trohico k boljšemu gmotnemu položaju samozaposlenih, so prepričani v Asociaciji. »Samozaposleni kot prebivalci v času vojne čakajo z boni na pošiljke hrane, prisiljeni tako rekoč bivakirati pred ministrstvom za kulturo, da se le 'prerinejo' med redke izbrance, ki prejmejo miloščino, ki jim jo to namenja.«
Kustosinja Saša Nabergoj, ki dela v zavodu SCCA in je lani prejela kulturno žepnino, je manj kritična: »Sama sem ukrep prejšnjega ministra, da razdeli interventna sredstva med samozaposlene, dojela kot dobronameren akt. Ta razpis ministrstva je bil v nasprotju z drugimi, ki zahtevajo velike (administrativne) napore samozaposlenih, napisan enostavno in odprt za raznolike profile samozaposlenih. Seveda bi si želela bolj strateško kulturno politiko, ki bi reševala probleme bolj dolgoročno in kompleksneje.«
Po njenem bi bilo bolj smiselno ustvariti poseben fond za projekte, ki z interdisciplinarnim značajem ne morejo kandidirati na rednih razpisih ministrstva, in za mednarodne projekte, ki jih zavoljo politik drugih financerjev ne moremo prijavljati v ustaljenih terminih v Sloveniji. »Seveda bi morali biti razpisni pogoji prilagojeni praksi; razpis bi moral biti odprt vse leto in komisija bi sproti in ažurno izbirala projekte.«
Tudi v Asociaciji menijo, da so potrebni resni strukturni ukrepi za izboljšanje materialnega stanja samozaposlenih v kulturi, in sicer vidijo možnost za takšno izboljšanje v evropskih sredstvih, za pridobitev katerih bi moralo ministrstvo vložiti vse napore. Na ministrstvu za zdaj ne pripravljajo neposrednih ukrepov za bolj sistemsko ureditev položaja samozaposlenih, poudarjajo pa, da bo nov krovni zakon, ki ga načrtujejo, zadeval tudi položaj samozaposlenih.
Intermedijski umetnik Igor Štromajer, ki je lani prejel žepnino, to ocenjuje z vidika stanja slovenske kulturno-umetniške scene nasploh: »V debati o žepninah se je treba osredotočiti prav na ta element, da so pravzaprav sredstva, ki jih za svoje delo od ministrstva za kulturo prejemajo umetnice in umetniki, žepnina. Največkrat govorimo o zneskih, ki ne omogočajo profesionalne produkcije umetniških del, zato smo bolj kot ne vsi amaterji: delamo v amaterskih produkcijskih pogojih, operiramo z amaterskimi višinami honorarjev in produkcijskih sredstev, večino dela opravimo brezplačno in prijateljsko – se pravi amatersko, ljubiteljsko, z ljubeznijo – pomagamo drug drugemu.
Pretvarjamo se, da smo profesionalci (občutek je božanski!), v resnici pa smo ena velika amaterska umetniška družina, ki se razveseli vsakega kovanca za sladoled. To se žal vse bolj pozna tudi pri rezultatih, pri naših produktih, izdelkih, umetniških delih. Žepninska miselnost je pravzaprav uraden slovenski kulturnopolitični koncept,« dodaja.
