Tiskane izdaje
»Kulturniška zbornica Slovenije nas je obvestila, da je 'de facto' prenehala obstajati,« pravijo na ministrstvu za kulturo (MK).
»To ni res, skupščina zbornice, ki jo edina lahko ukine, takega sklepa ni nikoli sprejela. Zbornica še naprej normalno deluje in o samoukinitvi sploh ne razmišlja,« pravi njen predsednik Janez Kromar. Kakšno življenje torej živi zbornica, pri kateri se pristojni ne morejo uskladiti niti okoli najbolj osnovne stvari – namreč, ali sploh obstaja?
Kulturniška zbornica Slovenije se je po dolgih usklajevanjih med posameznimi kulturnimi društvi rodila leta 1996. Vanjo so danes včlanjena vsa večja stanovska društva razen DSP, skupaj okoli 20, in približno 4000 samozaposlenih. Ves čas svojega obstoja deluje na neprofesionalni osnovi, nima nobenega zaposlenega in tudi ne lastnih prostorov (gostuje v prostorih Festivala Ljubljana). Po podatkih ministrstva za kulturo je med letoma 2003 in 2016 dobila okoli 180.000 evrov subvencij, vendar so po besedah Janeza Kromarja te v resnici plačilo za nekatere njihove storitve.
In zakaj je bila zbornica sredi devetdesetih sploh ustanovljena? Vesna Čopič, ki je bila na ministrstvu za kulturo takrat pristojna za t. i. sistemske rešitve, o prvotnem namenu njene ustanovitve pripoveduje: »Z njo naj bi stroka dobila reprezentativno telo, ki bo sodelovalo pri sistemskih in strateških odločitvah politike ter predlagalo člane ekspertnih teles, od sveta za kulturo do svetov javnih zavodov in strokovnih komisij ministrstva.
Tako ambiciozna zastavitev kulturniške zbornice je izhajala iz 'travme' s prvo demokratično izvoljeno vlado oziroma ministrom, ki je odrekel legitimnost vsem, ki so izhajali iz prejšnjega družbenopolitičnega sistema, torej tudi stanovskim društvom.«
Sedanji predsednik DSP Ivo Svetina, ki je bil takrat tudi zaposlen na ministrstvu za kulturo, pa se spominja stvari takole: »Kulturniška zbornica ni bila ustanovljena zato, da bi pod eno streho združila različna stanovska društva in združenja, ampak da bi jih nevtralizirala. Pri tem je bilo najbolj izpostavljeno Društvo slovenskih pisateljev. V tistem času se je namreč razvihrala polemika o upravičenosti stanovskih društev, ki da so tako rekoč relikt nekdanjega režima, saj da je tako imela partija nadzor nad umetniki.
To nevzdržno tezo je zagovarjala predvsem Vesna Čopič. Sam sem ideji o zbornici kot uslužbenec ministrstva nasprotoval, saj je bilo jasno, kakšen naj bi bil njen namen. Poleg tega ni bilo jasno, kako bi se društva in združenja prek zbornice lahko usklajevala. Kako bi skladatelji usklajevali svoje ustvarjalne in stanovske interese z likovniki, kako oblikovalci s pisatelji, je verjetno vedela le Vesna Čopič. Zato je Društvo slovenskih pisateljev zavrnilo članstvo v tej fantomski združbi.«
Je zbornica upravičila
Direktor Kina Šiška Simon Kardum: »Kulturniške zbornice Slovenije ne potrebujemo, vsaj ne v taki obliki. Prvič: ustanovljena je bila štiri leta kasneje, kot je predvideval prvi krovni kulturni zakon. Drugič: v vseh teh letih (ne)delovanja združenja stanovskih društev je postalo jasno, da gre le za izogibanje odgovornosti političnih odločevalcev. Tretjič: tudi tistih nekaj pristojnosti, ki jih ima, ni znala izkoristiti in je operativno povsem neučinkovita. Četrtič: povozil jo je čas ali konkretno Nacionalni svet za kulturo in dialoške skupine pri pristojnem ministrstvu.«
Mitji Rotovniku pa se zdi zanimivo, da kulturna zbornica, kot je bila zamišljena, ni zaživela, imamo pa kljub temu nekakšno parakulturno zbornico. »V mislih imam Asociacijo NVO v kulturi in samozaposlenih, ki je z odpiranjem kulturno-političnih tem socialno in duhovno močno zaznamovala kulturno politiko,« pravi Rotovnik in meni še, da ideje o prenovljeni kulturni zbornici v novem zakonu o javnem interesu v kulturi kljub vsemu ne gre pokopati.
Odnos ministrstva za kulturo
Predsednik zbornice Janez Kromar ugotavlja, da so bili ministrstvu za kulturo ves čas trn v peti. »Zadnjih deset ministrov za kulturo ni gojilo kakršnihkoli simpatij do zbornice, izjema je le Majda Širca. Zbornico smo želeli profesionalizirati, svojemu članstvu smo hoteli ponuditi veliko več, a nas ministrstvo ni podprlo. Majda Širca nas je hotela podpreti, a je njeno namero prekinilo predčasno končanje mandata,« pravi.
Majdo Širca smo povprašali, kako je gledala na zbornico. »Bila sem proti njeni ukinitvi, raje sem podprla njeno redefiniranje in krepitev. Šli smo v smer utrjevanja močnega sogovornika v odnosu do oblasti, ker menim, da politika potrebuje strukturirane in glasne sogovornike, ne pa tihih in površnih. Na to temo je bilo v času mojega mandata kar nekaj usklajevanj in prigovarjanj, tudi v luči bolj zavezujočih zakonskih določil, a so zaradi predčasno končanega mandata in ne najbolj aktivne civilne družbe ostali v predalu.«
In prihodnost Kulturniške zbornice Slovenije?
Predlog novega nacionalnega programa za kulturo predvideva prenos nalog, ki jih zdaj Zujik določa v zvezi s kulturniško zbornico, na reprezentativna stanovska društva, pravijo na ministrstvu za kulturo. A to je za zdaj vse, kar vemo o namerah ministrstva. Ivo Svetina idejo pozdravlja, Jadranka Plut pa pravi, da MK sicer še ni predstavilo dokončne ideje o preoblikovanju Kulturniške zbornice Slovenije, po obstoječih informacijah pa po njenem mnenju prenova ne gre v najbolj smotrno smer.
»Če prav razumemo namero MK, bi zbornico spremenili v zbornico stanovskih društev. A pri tem je potrebna previdnost, saj na področju kulture ne delujejo zgolj stanovska društva, temveč tudi številna strokovna združenja, ki jih je nujno treba prepoznati kot partnerje pri oblikovanju javnih politik. Prav tako vsi poklici znotraj kulture, denimo intermedija, nimajo cehovskega načina organiziranja, zato bi se lahko zgodilo, da KZS še vedno ne bi predstavljala vseh interesov znotraj kulturnega polja. Če je namen nove zbornice podeljevanje certifikatov umetnikom, se moramo spomniti, da sodobna umetnost ne more biti merjena v skladu z obrtniškimi standardi, temveč potrebuje kakovostne presoje.
Če je res, da bi imela nova KZS pristojnosti podeljevanja sredstev in statusov za samozaposlene, pa menimo, da MK ne more odstopiti od odgovornosti za izvajanje kulturnih politik. Sprejemanje novega nacionalnega programa za kulturo je dobra priložnost za razmislek, ali je ne bi bilo bolj smiselno preoblikovati v raziskovalno ustanovo za preučevanje in monitoring kulture in kulturnih politik,« pravi Jadranka Plut.
