Letošnji BIO25 je daleč in vendar tako blizu

S kustosinjo bienala Majo Vardjan o dogodku, ki bo trajal pol leta in je razširjen na sedem lokacij po vsej Sloveniji. Muzej za arhitekturo in oblikovanje ostaja samo kot nekakšna njihova ambasada.

pon, 19.06.2017, 12:00

Petindvajseti bienale oblikovanja (BIO 25)­ z naslovom Daleč,­ tako blizu­ se osredotoča na glavni potencial Slovenije, njeno­ krajino. Kustosinji Angela Rui in Maja Vardjan sta zato mednarodne skupine pod vodstvom oblikovalcev napotili v gozdove, kraško podzemlje, rudarske revirje,­ na panonske ravnice, obalo in Alpe. Natančneje, v Kočevje, Grosuplje, Trbovlje, Lendavo, Piran, Kobarid­ in Ljubljano, kjer so ustvarili sedem projektov, tako imenovanih epizod.

Prek teh so skušali prepoznati možnosti v krajih, ustvariti nove modele in strategije za turizem, trženje, predstavitev znamenitosti, pridelavo hrane ter razvoj novih dejavnosti. Ob tem se porajajo predvsem vprašanja, do kod danes seže oblikovanje, disciplina, ki je tradicionalno povezana z izdelki. Podrobnosti o bienalu, na katerem je letos sodelovalo več kot triinsedemdeset udeležencev iz vsega sveta in v naslednjih mesecih vabi na okoli šestdeset dogodkov tako v MAO kot na lokacije instalacij, je razkrila kustosinja BIO 25 iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Maja Vardjan.



Razstava se bolj kot razstava o oblikovanju zdi pripoved o nas samih, Sloveniji in Slovencih. Kateri projekt se vam zdi najbolj dovršen, tisti, ki je najbolj izpolnil vaša pričakovanja?

Bienale govori predvsem o času in prostoru ter moči oblikovanja, oblikovanja tudi kot izmenjave znanja, mišljenja ... Še zdaleč ni zgolj pripoved o Sloveniji, saj temelji na lokalnem in mednarodnem sodelovanju, vsaka lokacija je obravnavana s širše, globalne perspektive in je kot izhodišče za debato o situaciji današnje družbe. Sodelujoči so bili že v izhodišču postavljeni s področja, na katerem običajno profesionalno delujejo; tako oblikovalci in strokovnjaki iz drugih disciplin, midve z Angelo Rui kot kustosinji, partnerji projekta, lokalne skupnosti in tudi muzej kot institucija. Muzej med bienalom deluje kot ambasada projektov, ki se dogajajo po Sloveniji.

Instalacije so različne: začasne kot komentarji in sprožilci vprašanj, instalacije, ki bodo detektirale dogajanje med bienalom, ter instalacije, o katerih si želimo, da bi tam ostale tudi po koncu bienala. Najmanj štiri lokalne skupnosti kažejo zanimanje, da bi tam ostale. Bienale bo trajal pol leta in končna evalvacija bo pokazala, kateri projekt se je najbolj zasidral in sprožil spremembe ...

 



Morda bi izpostavila epizodo Nov zagon podeželja v Genterovcih pri Lendavi, ki obravnava podeželje nekoč in danes. Skozi vsakdanja dejanja, kot je hoja, omogoča spoznavanje podeželja, kjer se danes dogajajo velike spremembe, čeprav je fokus večine oblikovalcev in arhitektov še vedno usmerjen v mesta. Pot se začne in konča v zapuščenem supermarketu, simbolu nekdanje lokalne izmenjave hrane, ki so mu oblikovalci dali novo funkcijo. Ali pa keramična peč v kočevskem gozdu, ki že s prisotnostjo sproža vprašanja ter spodbuja različne načine uporabe. Če je tradicionalna keramična peč osrednji prostor družine, je ta peč kot nekakšen fantom preteklosti in spodbujevalnik za nova srečanja lokalne skupnosti. Vse to lahko spremeni odnos tamkajšnjih prebivalcev do gozda oziroma lastnega okolja pa tudi do pojmovanja oblikovanja.

Bienale se ukvarja z razvojem spekulativnih scenarijev in vizij ter povezuje realnost lokacije s hiperfikcijo, ki so jo tja vcepili oblikovalci, zato se posamezne teme po filmskem zgledu imenujejo epizode.

Katera sta še projekta poleg tistih v Prekmurju in Kočevju, za katera lokalna skupnost kaže zanimanje, da ostaneta za stalno?

Paviljon v Trbovljah skupine Po utopiji ter instalacija Dana Adlešiča v Županovi jami pri Grosupljem. Skupina Po utopiji je 'darovala' paviljon oziroma muzej Tiny, v katerem naj bi vsak Trboveljčan imel možnost predstaviti svoj izdelek, projekt oziroma osebna zanimanja. To je tako imenovani paviljon za propagando supernormalnega. To je bilo tisto, kar je skupina detektirala za izjemno v današnjih Trbovljah. V postindustrijskem mestu namreč obstaja veliko izjemnih osebnih in profesionalnih zgodb.

 



Lokacij je sedem. Že prej ste namignili, da je priporočljivo, da obiskovalci tam preživijo dan ali celo dva, da jo celovito doživijo. Katere je po vašem vredno izbrati, če tega časa nimajo?

Tisti, ki si želi celostno dojeti, kaj je, denimo, rezultat skupine Sprostitev podzemlja, mora obiskati kamnolom Lipica, Županovo jamo in razstavo v MAO. V Kočevju ni dovolj, če si na peči pri Rožnem studencu skuhaš čaj ali spečeš kruh, ampak se je treba podati vsaj še na mejo pragozda, v ravnokar odprt bunker pri Škrilju ali Pokrajinski muzej Kočevje. Enako velja za Kobarid, Lendavo, Trbovlje in Piran.

Z bienalom si želimo opozoriti na možnost, da se izgubimo v času in prostoru in da skozi počasno izkušnjo odkrivamo, kar želi bienale povedati že z naslovom – Daleč, tako blizu. Vse epizode se ukvarjajo s pojmom časa, predvsem s kritičnimi impulzi 20. stoletja, kot so industrializacija, modernizacija, ideje socializma – in s propadom teh idej. Živimo v času pozabe, vse se dogaja zgolj v tem trenutku, ta hip, in zato potrebujemo čas in priložnosti, da kritično beremo pogoje, ki izginjajo pod pritiskom neoliberalnih doktrin.

Projekti naj bi mobilizirali širok krog ljudi in organizacij, iskali priložnosti in udejanjili spremembe, odprli turistične priložnosti v kraju. Kaj bi se utegnilo razviti iz najbolj potencialnih projektov?

Samo z decentralizacijo bienala na podeželje je bilo mogoče testirati izhodiščno tezo bienala, da se vedno več mladih in emancipiranih ljudi, ki so odraščali v urbaniziranem okolju, seli na podeželje, kamor vnašajo svoje vrednote in sodobno izkušnjo. Tudi s tem, ko je bienale iz muzeja stopil na teren, je dobil drugačno občinstvo, ljudi, ki običajno niso obiskovalci bienala in vidijo intervencije v svojem kraju z vsakdanje perspektive. S pridobivanjem drugega občinstva se ustvarjajo tudi nove priložnosti za turizem, kulturno ponudbo, z množično vpetostjo različnih partnerjev v posamezen projekt so se povečale tudi možnosti uporabe instalacije po koncu bienala.

 



S kustosinjo Angelo Rui ste izbrali sodelujoče na podlagi odprtega poziva, na katerega je prispelo 375 prijav iz 38 držav. Kako sta multidisciplinarni koncept bienala in multinacionalnost zaznamovala projekte?

Teme in lokacije oziroma situacije, ki jih obravnavajo skupine, smo izbirali vzporedno ob terenskem raziskovanju. To je nekakšen ekspedicijski projekt, ki omogoča premislek ne samo o zadani nalogi in lokaciji, ampak tudi o oblikovanju kot disciplini. Skupine so zasnovane izrazito multidisciplinarno, saj so jih vodili mednarodni ustvarjalci v dialogu s slovenskimi strokovnjaki, ki ne izhajajo iz oblikovanja ali arhitekture. Med njimi so plesalec in koreograf, filozofinja, ekstremni športnik, raziskovalec hrane, teoretski fizik itd. Udeleženci skupin so bili izbrani na odprtem razpisu na podlagi njihove motivacije, port­felja in veščin.

 



Multidisciplinarni vidik ima prednosti in pasti, dinamika sodelovanja po skupinah pa je bila zelo različna. Na vseh ravneh je to bilo mednarodno in lokalno sodelovanje, izmenjava znanj in informacij, fokusiranje pogleda z mikro na makro raven in obratno. Bienale zato govori tudi o prevodu, to je prenosu originalnih pomenov in uporab, o reaktivaciji vsakdanjega, očitnega, banalnega, prezrtega, pri čemer se lokalna izkušnja in znanje soočijo z zunanjim, pogosto manj obremenjenim pogledom na situacijo.

Že BIO 24 leta 2014 je bil zasnovan kot šestmesečni proces sodelovanja, kam bo BIO krenil, pa je leta 2012 pokazal koncept, ki sta ga vpeljali vabljeni kustosinji Mar­griet Vollenberg in Margo Konings in z njim zelo uzrupirali slovensko strokovno javnost. Kako je BIO sprejet danes in kam se umešča v mednarodnem merilu?

Ko smo spremenili koncept bienala – že leta 2012 smo izpostavili proces, in ne samo končnih izdelkov, ter še zlasti ob 50. obletnici BIO z radikalno spremembo iz primerjalne razstave končnih izdelkov v produkcijsko platformo –, smo to storili po tehtnem premisleku. Tako z analizo družbenih, ekonomskih in političnih sprememb, razvoja novih tehnologij, novih možnosti sodelovanja kot tudi ovrednotenjem naše lokalne situacije s ključnimi akterji na področju oblikovanja. Manjkala je eksperimentalna platforma, ki se kritično sprašuje o svetu, v katerem živimo, in razvija alternative, ki že v izhodišču niso komercialno usmerjene.

 



Ko se je BIO vzpostavil kot produkcijska platforma, ki razvija projekte od začetka, se je mednarodno znova pozicioniral kot svež in avantgarden oblikovalski dogodek. Leta 2011 je bil v italijanski strokovni reviji Domus objavljen članek o dobi bienalov z zemljevidom več kot 150 bienalnih dogodkov po svetu, med njimi jih je bilo več kot 65 odstotkov ustanovljenih šele v zadnjih dvajsetih letih.

Bienali rastejo kot gobe po dežju, vendar so si zelo podobni. Kako se v tej množici pozicionirati kot prepoznaven bienale, ki je sicer najstarejši, a ga prirejamo v relativno malem mestu in oblikovalskem okolju? Edicije bienala so bile v devetdesetih letih sicer razstave dobrega oblikovanja, vendar bienale ni več izražal aktualnih družbenih sprememb. Smer, ki smo jo določili, pa je BIO znova pozicionirala kot mednarodno relevanten dogodek, kakršen je bil ob nastanku v začetku šestdesetih let. Pričakovanja po BIO 24 so bila zato velika, vendar je še prezgodaj za oceno. Odzivi tujih strokovnih medijev in obiskovalcev pa so spodbudni.

Prijavi sovražni govor