Tiskane izdaje
Komercialni televiziji se sočasno zaženeta v eno smer in potem dve leti gledamo le resničnostne šove ali pa domači igrani program. Kako gledate na te trende?
Komercialne televizije se lahko zelo hitro prilagajajo okusu gledalca, logično je, da iščejo tržne niše, živijo od gledanosti. Mi pa imamo svoje poslanstvo in sledimo drugim temeljem. Oni so lahko senzacionalistični, mi moramo biti kredibilni, a vseeno zanimivi. To ni lahko. A tudi komercialnim medijem je težko najti nekaj, kar ljudje gledajo, in ko to najdejo, se tega držijo. To so navadno čustva, zgodbe, razkrivanje zakulisij. Slovenci še nasedamo stvarem, ki jim drugi več ne.
Pa ste na TVS uspešni v tem, da gledalcem, ki jih ne zanimajo resničnostni šovi in telenovele, ponudite alternativo?
Enkrat nam bolj uspe, drugič manj. S tujim programom smo zadnja leta zelo uspešni, podobno je z dokumentarnim programom, prej smo bili ozko usmerjeni, zdaj delamo tudi dokumentarce na temo športa in razvedrila. To bomo še krepili. Imamo zelo kakovosten tuj igrani program, tudi v svetu vidimo trend serij in gledalci nas nagradijo z gledanostjo.
To je res, ravno se je končala serija Prevara, zdaj prihaja Nočni receptor, predvajali ste tudi serije Oblast, Broadchurch in Zapuščina, a težava je s termini. Ko so se ljudje navadili, da so te serije na sporedu v nedeljo zvečer, ste jih prestavili na soboto po oddaji Vse je mogoče …
Sobotni filmski program smo nadomestili s serijami, to se nam je obrestovalo, nedelja zvečer pa je rezervirana za domačo serijo, ko je ni, umestimo tja kakšno tujo, zdaj bomo predvajali Medičejce. Program ne more biti enak deset let. Prvi program je strogo postavljen, pred leti so ob 22. uri zabetonirali Odmeve in s tem zagrenili življenje igranemu programu. Zdaj smo to omehčali, če imamo v sredo dober film, bodo Odmevi na sporedu malo kasneje. Javna televizija se mora držati določenih pravil, ne moremo se tako hitro prilagajati kot komercialni mediji. A na področju sporedov imamo še nekaj manevrskega prostora, imate prav.
Oddaje Tarča, Globus in Točka preloma so pred kratkim postale Studio 3, zdaj so spet Tarča, Globus in Točka preloma, kaj se dogaja s četrtkovim večernim informativnim blokom? So vse te spremembe dobre za identiteto oddaj?
Morali smo popraviti podobo teh oddaj, to poskušamo narediti s celotnim informativnim programom, zdaj nas čaka prenova podobe Tednika in Studia City. To, kar zdaj gledamo v četrtek zvečer, ima mnogo bolj sodobno podobo, vse tri oddaje so na isti sceni, s tem smo tudi racionalizirali produkcijo. To ni Studio 3, to so tri oddaje na sceni Studia 3, krajše ime je dobro za promocijo, treba pa bo narediti še korak naprej pri povezovanju tem. Če v Tarči obravnavajo neko tematiko, jo potem lahko v drugih dveh oddajah obdelajo še z gospodarskega in mednarodnega stališča.
Tarča je bila najprej oddaja z Lidijo Hren, potem so jo vodili različni voditelji, leta 2014 je urednikovanje prevzela Špela Šipek, voditeljsko vlogo Boštjan Anžin, nato Jasmina Jamnik, potem so se voditelji znova izmenjevali, zdaj jo vodi Erika Žnidaršič. Ali gledalci sploh še vedo, kaj lahko pričakujejo od Tarče?
Tu ni nobene dileme, v oddaji poglobljeno obravnavajo določeno temo, Tarča nikakor ni izgubila identitete. Pri nas imamo večje težave s tem, da nič ne spremenimo, kot s tem, da preveč spreminjamo. Nekatere stvari delamo enako, kot sem jih jaz delala pred 25. leti. Danes je televizija računalnik, nedolgo tega smo hodili naokrog s trakovi in kasetami. Še prepočasi se prilagajmo sodobnim trendom. Nekateri voditelji so večni ali pa vsaj mislijo, da so. Če je nekdo dober, naj bo več let na istem mestu, če ni, imamo pa težavo. Mi smo v javnem sektorju in moramo zaposlovati za 40 let, če je nekdo dober ali pa če ni, to je katastrofa.
Zelo odmevna je bila Tarča o medicinskih pripomočkih, naredili so celo aplikacijo, kaj zdaj dela ta ekipa novinarjev?
Sodelujejo tudi pri krajših zgodbah, delajo za četrtkove oddaje in Dnevnik. Ravno ta teden so pripravili Tarčo, ki je bila odziv na tisto odmevno oddajo, 13. aprila pa sledi povsem nova poglobljeno obdelana tema.
Zelo odmevna je bila tudi Tarča o splavu z Angelco Likovič. Kakšen je cilj oddaj, v katere se vabi ljudi s skrajnimi stališči? Na TVS se ob primerjavah s komercialnimi televizijami radi odmaknete od senzacionalizma in omenite vašo drugačno funkcijo, jo v takih primerih še izpolnjujete?
Konec osemdesetih let sem se zelo borila za demokracijo in za uveljavljanje različnih mnenj, ki jih včasih ni bilo, ker naj bi vsi mislili enako. Bistvo demokracije je, da imajo ljudje pravico povedati svoje mnenje. Ali smo takrat povabili prave goste, raje ne bom komentirala. Bistvo Tarče je, da soočimo različna mnenja, težava pa je, da morda kdaj nimamo pravih kriterijev, koga povabiti.
V informativnem programu je vaša paradna oddaja brez dvoma Odmevi, a ko Lado Ambrožič, torej nekdo iz vaše hiše, ob obletnici reče, da Odmevi niso več to, kar so bili, verjetno tudi gledalci pomislijo na kaj takšnega …
Znotraj naše hiše so Odmevi gotovo še paradna oddaja, a ko so nastali, so imeli drugačno vlogo, bili so nekaj novega, mi pa morda nismo ujeli trenutka, da bi kaj spremenili. Tu nas čaka delo in s tem se veliko ukvarjamo.
Okoli šova Zvezde plešejo se zdaj dviguje veliko prahu, česa takšnega pa ne morem trditi za oddajo Kdo bi vedel. Si želite, da bi imele vaše oddaje več odzivov na družabnih omrežjih ali ob tem le zamahnete z roko in rečete, da imate pač drugačno funkcijo kot komercialne televizije?
Kar se dogaja na družabnih omrežjih, ni vedno samodejen odziv, komercialne televizije veliko naredijo za to, mi pa malo ali nič. Oddaja Kdo bi vedel ima izvrstno gledanost, je izobraževalna in zabavna, ravno to nacionalka potrebuje. Urednik razvedrilnega programa je imel idejo, da bi delali Zvezde plešejo, o tem smo se veliko pogovarjali, plesa ni težko organizirati, a smo šibki pri sestavljanju komentatorskih omizij. Moram pa priznati, da na Pop TV res zanjo narediti takšne oddaje.
Lahko bolj pojasnite te težave pri sestavljanju komentatorskih omizij? Tudi mi opazimo, da se obrazi v vaših razvedrilnih oddajah ponavljajo, tu so Brajnik, Artač in Robežnik, hočete reči, da na primer Bizovičarja pa ne morete dobiti?
Bizovičar je pri nas začel, mi smo brezplačni izobraževalni center za komercialne medije (nasmeh). A kdor je nas spravil v javni sektor, se je odločil, da bo pokopal našo televizijo. Ustvarjalci, umetniki in avtorji ne morejo biti zaposleni za tisoč ali 1200 evrov, tako ne bodo delali. Če ste super na nekem področju, bi vas najeli in plačali za projekt, ne bomo pa vas za to plačevali vse leto. Ne moremo nagraditi ljudi, ki bi jih radi videli pri nas. Smo bolj socialno usmerjeni. V javnem sektorju vedno najkrajšo potegnejo tisti, ki so dobri in hočejo delati. Če nočeš delati, pa je javni sektor pravi zate, le prihajaš v službo in zelo težko te kaznujejo, če ne delaš. Ali ni žalostno, da vse življenje iščeš ovinke, da ne bi delal? (smeh) A ne razumite me narobe, mi imamo ogromno dobrih ljudi, ki pa jim peščica jemlje motivacijo. Poglejte, kakšne projekte smo speljali, od Planice in Zlate lisice do Eme, to ne bi bilo mogoče, če ljudje ne bi odlično delali.
Kako ocenjujete Maria Galuniča kot urednika razvedrilnega programa? Je nekdo, ki je najboljši voditelj, nujno tudi najboljši urednik?
Mario je odličen, zanesljiv in sposoben, če ne bi bil urednik, bi ga gotovo poskušala prepričati, da bi bil moj pomočnik. Ni vsak voditelj dober urednik, a tudi kakšen odmor človeku dobro dene, ne moreš vse življenje delati istih stvari. Največ težav imamo prav s srednjim vodilnim kadrom, za to mesto mora imeti nekdo smisel za organizacijo in posluh za ljudi. Mario je tu gotovo med boljšimi.
Prej ste mnogo let bedeli nad oddajo Dobro jutro, verjetno ste z ustvarjalci še vedno v dobrih odnosih. Če malce karikiram, imate vse televizijske otroke enako radi ali je ekipa oddaje Dobro jutro vendarle bolj vaša kot katera druga?
Dobro jutro in tudi tretji program smo naredili iz nič, tam smo prvič preizkusili vso novo tehnologijo, to pravzaprav še zdaj počnemo, v oddaji Dobro jutro smo prvič združili informativni program in zabavo. Ekipa je bila produktivna in entuziastična, tako Dobro jutro kot tretji program sem kar malce pustila na cedilu, rekoč, da tam tako ali tako vse deluje. Navdušenja, ki vlada v takšnem manjšem okolju, ni lahko prenesti na celotno hišo. Afiniteto čutim do vseh, a se z drugimi ukvarjam bistveno več kot z njimi.
