Tiskane izdaje
Ob 150-letnici rojstva Maksa Fabianija bo v Ljubljani in nekaterih drugih krajih več dogodkov, s katerimi želijo organizatorji seznaniti ljudi z delom enega najpomembnejših arhitektov Srednje Evrope na prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Osrednja razstava, ki jo je pripravil arhitekt Andrej Hrausky, je v atriju ljubljanske Mestne hiše. Na 50 panojih so predstavljena Fabianijeva dela v Ljubljani, Trstu in na Dunaju.
V Fabianijevem letu se bo zvrstilo 34 dogodkov, koordinira pa jih poznavalec Fabianija Janez Koželj, arhitekt in ljubljanskih podžupan. Skupaj s Hrauskyim in fotografom Miranom Kambičem sta o Fabianiju leta 2010 napisala monografijo in z njo predstavila javnosti precej neznano delo velikega arhitekta.
O njegovi prezrtosti govori tudi to, da je pred tem, leta 2006, izšla edinole še drobna, čeprav informativna, knjiga Ane Čeligoj in Tine Jazbec. Fabiani, ki je pomembno zaznamoval srednjeevropski in tudi slovenski prostor, je bil po smrti nekako spregledan, predvsem iz političnih razlogov.
Poleg omenjene razstave se bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Fabianijevem letu posvetili modernemu urbanizmu, saj je bil Fabiani tudi urbanist, v Mestnem muzeju Ljubljana bodo na ogled Fabianijevi regulacijski načrti in izvedbeni projekti za Ljubljano, na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju so že nekaj časa razstavljene fotografije Mirana Kambiča z motivi secesijske Ljubljane v povezavi s Fabianijem, Kambičeve fotografije arhitektovih secesijskih detajlov pa krasijo tudi Krakovski nasip. Ker je Fabiani vodil obnovo številnih med prvo svetovno vojno opustošenih krajev na Goriškem, Vipavskem, Krasu in v Posočju, bodo dogodki tudi na tistem koncu.
Maks Fabiani je poleg Jožeta Plečnika za slovenski prostor najpomembnejši arhitekt. Svoje velike arhitekturne in tudi urbanistične zamisli je poleg v Ljubljani uresničil tudi v drugih evropskih mestih. Plečnik je vtisnil pečat Ljubljani med obema svetovnima vojnama, medtem ko ji je Fabiani dal svetovljanskost po potresu leta 1895 do prve svetovne vojne.
Fabiani v tujini velja za arhitekta avstro-ogrske monarhije, a je bil povezan tudi z domačim krajem. Užival je velik ugled, bil je prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, profesor na Dunaju s številnimi nazivi ... Njegova najpomembnejša dunajska dela, palače Urania, Artaria, Portois & Fix, so spadale med najznamenitejša arhitekturna dela 20. stoletja.
Slovenec, Italijan, Avstrijec ...
Njegovo delo nikoli ni bilo celovito ovrednoteno kakor Plečnikovo. Poglavitni razlog je bil v sodbah o njegovi narodni in politični pripadnosti, saj je vse življenje delal v narodno mešanem, večkulturnem prostoru. Zaradi viharnih časov se je moral prilagajati spremenljivim razmeram.
Ker je podpiral slovenske umetnike, so ga imele avstroogrske oblasti za Slovenca in danes je za Avstrijce del pomembne avstroogrske zgodovine, pri italijanskih oblasteh je zaradi porekla veljal malo za Slovenca in malo za Avstrijca zaradi svojih povezav z avstrijskim dvorom, v Ljubljani pa je zaradi sodelovanja s fašističnimi oblastmi veljal za Italijana. Vseeno pa je bilo tudi obdobje, ko so ga tudi na Slovenskem slavili. Zadnja leta vse bolj vlada prepričanje, da je veliki arhitekt še najbolj slovenski in to prepričanje bodo dogodki v Fabianijevem letu gotovo utrdili.
Pri presojanju Fabianija ne smemo upoštevati samo različnih narodnosti, ki so živele na enem samem območju, temveč tudi mešanje narodnosti, do katere je prišlo v enem samem človeku. Maks Fabiani (1865-1962), arhitekt s Krasa, ki je projektiral na Dunaju, v Ljubljani, Trstu, Kvarnerju, Pragi ..., je bil sin veleposestnika Antona Fabianija – čigar predniki so izvirali iz notranjosti Italije, a je nejgova veja stoletja živela v Kobdilju –, ter njegove žene, tržaške plemkinje, po rodu z Južne Tirolske, Charlotte von Koffer.
Poreklo Fabianijevih je bilo italijansko, njihova kultura avstrijska, družinsko okolje pa trijezično z enakovredno zastopanim slovenskim, nemškim in italijanskim jezikom. Fabiani tudi sam ni imel enega samega odgovora na to, kateremu narodu pripada. Ob vsakoletnem napredovanju v višji letnik na dunajski Politehniki je moral poleg opravljenih izpitov dopisati tudi narodno in versko pripadnost. V letih 1883-1885 se je opredelil za Slovenca, kasneje, med letoma 1886-1889 in med služenjem vojaščine pa se je označil za Italijana.
Kakor pričajo Fabianijevi »filozofski« spisi, ki so nastali med prvo svetovno vojno, dopolnil pa jih je med drugo, mu še zdaleč ni bilo vseeno za lastno poreklo ali vprašanje narodnosti. Zapisal je: »Noben posameznik se ne more popolnoma izločiti iz naroda, iz katerega izhaja. Razumljivo je, da izobražen človek včasih meni, da njegova sposobnost presega vezi in lastnosti naroda, posebno, če izhaja iz mešane družine; toda tudi to prepričanje je bolj ali manj iluzija.«
To misel hitro povežemo s Fabianijevim lastnim mešanim poreklom ter njegovimi dunajskimi leti, ko se je, četudi je bil univerzitetni profesor in priznan arhitekt, v najvišji dunajski družbi nemalokrat počutil tuje ter je to pripisoval svojemu nedunajskemu poreklu.
To je še dodatno pojasnil z besedami: »Čeprav potomci mešanih zakonov v sebi združujejo vse lastnosti enega ali več narodov, ne morejo izoblikovati enotne mentalitete ali predstavljati specifične kulture […] Življenje jih prisili, da zavzamejo določeno stališče, kar storijo neradi in neprepričljivo. Zaznamovani so kot žrtve mešanja krvi, čeprav so tako potrebni razvoju človeštva.«
Fabiani je bil prepričan, da je narodna zavest ena največjih sil, ki se ji nobena država ne sme odreči. Hkrati pa je bil človek, ki v svojem stoletje dolgem življenju nikoli ni nesporno pripadal enemu samemu narodu in še danes si ga, upravičeno, lasti kulturna zgodovina treh držav: Slovenije, Avstrije in Italije.
Visoki krogi
Fabiani se je na Dunaju drugače kot velika večina drugih Slovencev vključno s Plečnikom gibal v visokih krogih, a se jim je leta 1917, na vrhuncu svoje akademske kariere, odpovedal in se raje vrnil domov, v Gorico in na Kras. Res pa je tudi, da je negova slava z začetkom vojne in po atentatu na prestolonaslednika leta 1914 začela usihati.
V domačih krajih se je posvetl povojni obnovi, izdeloval načrte za rekonstrukcije krajev na Goriškem in Krasu ter projektiral prenovo v vojni porušenih stavb. V letih 1935-1945, ko je bil župan Štanjela, mu je skušal vrniti njegov nekdanji pomen.
Ljubljančani smo lahko hvaležni Fabianijevi svetovljanskosti in razgledanosti župana Hribarja. Ko je 1896 županovanje Ivah Hribar, je imel jasno predstavo o ureditvi modernega mesta in obrnil se je na Fabianija. Čeprav je bil Fabianijev urbanistični načrt le delno uresničen, je postal ogrodje za nadalnji razvoj mesta.
Žal med uresničenimi predlogi ni premaknitve železniške proge na obrobje, ki še vedno deli mesto in je večna tema razprav med urbanisti in mestno oblastjo. Fabianijevo zadnje izvedeno delo v Ljubljani je bil Jakopičev paviljon leta 1908, prvo razstavišče za sodobno umetnost na Slovenskem, ki so ga porušili leta 1964, ko je arhitekt zadnjič obiskal Ljubljano zaradi podelitve nagrade za prispevek k urbanizmu in arhitekturi.
Prva stavba, ki so jo Fabianiju naročili v Ljubljani, je bila mestna ubožnica na Japljevi iz leta 1901, kjer je danes oddelek za gastroenterologijo. Čeprav je bilo poslopje nekoč sodobno in udobno, je danes zanemarjeno in docela neprimerno tako za bolnike kot za zaposlene.
Pravo nasprotje tej zanemarjenosti je zeleno poslopje na vogalu Prešernove in Šubičeve (pozneje so po Kochovih načrtih dozidali še eno), v javnosti znano kot Mladika, kjer ima prostore ministrstvo za zunanje zadeve. Fabiani je stavbo leta 1906 po naročilu mesta sprojektiral kot dekliški licej. V Ljubljani je treba omeniti še palače: Krisperjevo in Bambergovo hišo na Miklošičevi, Hribarjevo hišo na Tavčarjevi ...
Fabiani se je ukvarjal tudi z manjšimi deli, kot je na primer umestitev Prešernovega spomenika na trg, zanju si je zamislil tudi postavek, uredil pa je tudi Miklošičev park pri sodišču. Mož, ki je tako velikopotezno načrtoval poslopja in mesta, pa je bil najbolj zadovoljen s svojimi majhnimi deli.
V svojem življenjepisu je zapisal: »Med svoja najboljša dela moram prišteti rotunde in mnogo paviljonov, ki so mi jih neposredno naročili ali sem jih dobil na natečajih in so stali le kakšen mesec. Te konstrukcije, ki se jih zelo dobro spominjam, moram prišteti med najboljša dela, ki sem jih projektiral.«
V tistem obdobju je Fabiani naredil tudi načrt za Narodni dom v Trstu, namenjen gospodarski, politični, kulturni in športni dejavnosti tržaških Slovencev. V Gorici je sprojektiral Trgovski dom, ki je imel enako vsebino. Povsem drugačna od drugih je hiša Bartoli na Borznem trgu v Trstu, ki velja za najboljši primer dunajske secesije v tem mestu. Ta precej odstopa od Fabianijevih načel, saj se je zavzemal za spoštovane tradicij krajevne arhitekture, in se je najbrž v tem primeru zgledoval pri drugih bogato okrašenih tržaških palačah.
Fabianiju je težko določiti slog. Ta nasplošno ni bil secesijski, čeprav je uporabljal secesijske prvine, še najraje je črpal iz arhitekturne preteklosti in krajevnih tradicij, pri čemer sta mu bili pomembni funkcionalnost in tehnična dovršenost.
V Fabianijevem opusu je treba omeniti še Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt v Štanjelu, v neporedni bližini Fabianijeve rojstne vasi Kobdilj. Fabianijevi so bili v 19. stoleju lastniki štanjelskega gradu in arhitekt se je s krajem tako poistovetil, da je deloma z lastnim denarjem v letih 1929-1935 obnovil in preuredil grad v občinsko središče z županstvom, osnovno šolo, vrtcem, kinodvorano in ambulantno.
Šele po obnovi je postal tamkajšnji župan. Še bolj pa ga je pritegnil projekt vile za svojega nečaka Enrica Ferrarija, zdravnika iz Trsta, s katerim je finančno obremenil vso svojo družino in se z njo na koncu tudi sprl. Združil je več praznih hiš v srednjeveškem obzidju in jih preuredil v prestižno počitniško vilo s parkom.
Tja naj bi si poleti prihajali krepit zdravje tudi nečakovi pacienti iz Trsta. Z vsem skupaj, gradom in vilo, je želel Fabiani oživiti kraj v času, ko so ljudje že zapuščali podeželje. Uspele so mu čudoviti zamisli, ki potrjujejo njegovo izjemno arhitekturno in tehnično znanje.
