Manj ali več kulture za manj ali več denarja?

Ljubljana – »Ta dokument ni strategija razvoja kulture, niti ni nekakšen doktrinarni tekst, v bistvu je dokument opomnik, o čem moramo razmišljati.« Tako je minister za kulturo Tone Peršak nagovoril udeležence kulturnoprazničnega posveta o prenovi modela kulturne politike v državnem svetu.

Posvet, ki so ga priredili dva dneva po kulturnem prazniku, je postregel z mnenji posameznikov in institucij, ki odločilno vplivajo na to, kakšno kulturno politiko država načrtuje za prihodnost in katerih sprememb naj bi se najprej lotila. Za produktivnejšo razpravo je minister udeležencem postregel z delovnim osnutkom izhodišč za prenovo kulturnega modela oziroma modernizacijo kulturne politike oziroma za spremembe družbenega podsistema kultura, kot se glasi celotni naslov besedila, javnosti dosegljivega na spletni strani državnega sveta.

Deprivilegiranost kulture

Dokument na 37 straneh razkriva novejšo, točneje poosamosvojitveno zgodovino ukvarjanja države s slovensko kulturo, določa pojem javnega interesa in še marsikaj, predvsem pa pogleduje v prihodnost. Vendar pa je minister ob nastopu omejil prevelika pričakovanja: izhodišča po njegovem mnenju naštevajo vse tisto, o čemer morajo razmišljati na ministrstvu, ko se lotevajo naloge, ki jim je bila dana z nacionalnim programom za kulturo.

Med prvimi opažanji je seveda dejstvo, da je posledica sedanjega stanja »deprivilegiran položaj kulture in ljudi, ki delujejo na tem področju«, zato je več kot nujno treba ukrepati in skladno s tistim, kar je zapisano v veljavnem nacionalnem programu za kulturo, kulturi priskrbeti relativno svetlo prihodnost. Peršak je javnosti namenil opažanje, da morajo on, ministrstvo in vsi vpleteni v prenovo vedeti, zakaj je prenova nujna, zanjo je treba imeti tehtne razloge, a se hkrati zavedati, da idealnega stanja, kot so ga predvidevali idealno zasnovani dosedanji programi za kulturo, realno ni mogoče pričakovati: »Zadnji program za kulturo je predvideval 800 milijonov evrov več za kulturo, a od tega ni bilo niti veje, na katero bi sedla vrabec iz roke ali golob s strehe, tega tudi realno ni bilo mogoče pričakovati, zato so te vrste strategije metanje peska v oči.« Ministru gre, skratka, za »relativno stvarnost«, za cilje, ki bi bili dosegljivi, pomemben se mu zdi podatek, da je letošnji kulturni proračun za pet milijonov višji od lanskega (resda se bo večina zaradi dogovora s sindikati prelila v plače, a pot do odprave nesorazmerij med posameznimi sektorji v kulturi je odprta). Pravi tudi, da je treba predvsem odločno razmišljati z enega izhodišča – vprašati se je treba: »Za koga to delamo?« Peršak meni, da je treba razmišljati o občinstvih, o njihovih motivih, o uporabnikih kulture, torej, in o tem, »kaj ti kot skupnost in posamezniki od nas utemeljeno pričakujejo«. Njegova ambicija z izhodišči je to dognati in iz tega izhajati v razpravah o javnem interesu in o tem, kaj naj bi kultura počela.

Minister sicer svari pred prevelikimi pričakovanji sektorja in kot pozitivno dejstvo omenja zadnji kulturni proračun, ki je višji od prejšnjega. Država je za kulturne storitve leta 2009 in 2010 namenila 0,9 odstotka BDP, nato štiri leta zapored 0,8 odstotka, leta 2015 po konsolidiranih statističnih podatkih 0,7 odstotka, v okviru vseh javnih sredstev države je delež za kulturo v zadnjih letih nihal med 1,3 do 1,8 odstotka, lani je dosegel 1,6 odstotka.

Peršak je prepričan, da morajo odločevalci ob oziranju v prihodnost razmišljati o občinstvih in njihovih motivih, mnenja poznavalcev pa se nagibajo k odločnim spremembam, ki da so nujne in vsaj nekatere izvedljive takoj. Eden od njih, Borut Smrekar, pravi, da si kultura lahko povrne družbeni vpliv le sama, saj je veliko pripomogla tudi k svoji odrinjenosti.

Kje smo in kam želimo priti?

Predsednica Nacionalnega sveta za kulturo in generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski je na posvetu politične odločevalce prosila, naj ne sprejemajo dokumentov, ki so brez realnih finančnih virov: »Eden glavnih vzrokov za težave je nižanje kulturnega proračuna države za kulturo v zadnjih letih.« Omenila je resolucijo o nacionalnem programu za kulturo, ki se bo letos iztekel – ključni projekti tega dokumenta ne bodo uresničeni, saj ni virov v proračunu ministrstva za kulturo. Po njenem mnenju tako imenovana prenova kulturnega modela ni čudežna paličica, ki bo v trenutku odrešila tegobe slovenske kulture, »marsikateri smiselni ukrep lahko kulturna politika sprejme tudi že v tem trenutku«.

Andrej Srakar (Inštitut za ekonomska raziskovanja, ekonomska fakulteta) na začetek premisleka postavlja načelno vprašanje: »V katerem modelu je Slovenija zdaj in v katerega želi priti – če si res želimo 'spremembe kulturnega modela', o kateri menim, da je nujna.« Ta sprememba mora biti po njegovem mnenju precej jasneje določena, sicer glede tega vpleteni res »prodajajo meglo«. Med ključne točke Srakar uvršča reformo javnih zavodov, pravilnejšo definicijo pojma nevladnih organizacij (NVO) v zakonodaji in uveljavitev »kvote«, to je določenega fiksnega minimalnega deleža od proračuna ministrstva, ki gre za NVO v kulturi, na področju samozaposlenih v kulturi bi bilo treba uvesti spodbude za kakovostnejše/»odlično«/»izjemno« delo samozaposlenih in urediti njihovo financiranje tudi še kako drugače kot le prek socialnih prispevkov, vendar ne na račun le-teh. Po njegovem mnenju bi bilo treba tudi močneje kot do zdaj staviti na gospodarske možnosti sektorja kreativnih industrij oziroma podjetij v kulturi, ki je velik, reformo bi potrebovalo tudi delovanje ministrstva, predvsem v smislu poenostavitve postopkov in kadrovske strukture.