Tiskane izdaje
Gre za tri pomurske medije: TV Idea – Kanal 10, Zavod za raziskave in razvoj Oblak Turnišče in Hi-Fi videostudio, pri katerih je ministrstvo pod Urošem Grilcem odstopilo od pogodb zaradi vrste nepravilnosti pri oddaji vsebinskega in finančnega poročila projekta. Ko je mandat lani nastopila Julijana Bizjak Mlakar, se je nanjo z dvema dopisoma obrnil klub pomurskih poslancev: Jožef Horvat (NSi), Dejan Židan (SD), kasneje ga je nadomestila strankarska kolegica Marija Bačić, Franc Jurša (Desus), Franc Laj (SMC), Aleksander Kavčič (SMC) in narodnostni poslanec Laszlo Göncz. Ministrico so pozvali, naj odpravi »nezakonita obvestila o prekinitvi pogodb« in tako omogoči »normalno delo pomurskim medijem tudi v prihodnje«. V drugem dopisu pa so od nje pričakovali poročilo o njenem ukrepanju. Dopisa sta očitno učinkovala, vsaj tako je mogoče sklepati iz dejstva, da je ministrstvo letos aprila ustanovilo notranjo komisijo, ki se je ukvarjala izključno z omenjenimi tremi prijavitelji in preklicala odstop od pogodbe. Nedavna sodba višjega sodišča v Ljubljani v zelo sorodnem primeru ubira drugačno razumevanje kot posebna komisija MzK v primeru treh pomurskih medijev.
Pri treh pomurskih medijih: TV Idea – Kanal 10, Zavod za raziskave in razvoj Oblak Turnišče in Hi-Fi videostudio je ministrstvo svoje odstope za leti 2013 in 2014 preklicalo kar samo. Enemu med njimi, ki je ministrstvu že vrnil denar, saj se drugače ne bi mogel prijaviti na medijski razpis za leto 2015, pa je ta denar vrnilo nazaj.
Ta primer verjetno ne bi zbujal pozornosti, če ne bi bili ti trije mediji deležni zelo neobičajne obravnave ministrstva. To je namreč leta 2014 v vseh treh primerih odstopilo od pogodb, saj prijavitelji tudi na vrsto pozivov MzK niso oddali popolnih dokumentacij, v dokumentih, ki so jih poslali, pa so uslužbenci ministrstva zasledili vrsto nepravilnosti. Za primer lahko navedemo le TV Ideo-Kanal 10, ki je, denimo, prijavila projekt Pomurski dnevnik v višini 124.860,00 evrov. Ministrstvo je zanj odobrilo 40.000 evrov. Pogodba, ki jo ministrstvo sklene z izdajateljem, med drugim vsebuje člen, ki od prijavitelja terja, da projekt izvede v obsegu in s sredstvi, ki jih je navedel v vlogi. Vrednost projekta TV Idee pa je v zaključnem poročilu znašala le še 112.148 evrov.
Prijavitelj se v petem členu pogodbe tudi obveže, da bo oddal popolno vsebinsko in finančno poročilo s specifikacijo odhodkov in prihodkov v višini celotne vrednosti projekta. V primeru TV Idee je ministrstvo med drugim ugotovilo, da so pri obravnavi stroškov osebja napačno izračunavali vrednost urne postavke, namesto kopij avtorskih pogodb s sodelujočimi pri projektu so predložil le njihove izjave o sodelovanju. Podobno so za študentsko pomoč pri projektu predložili le izjave študentov, medtem ko dokazil o tem, kako konkretno naj bi ti sodelovali pri njem, niso.
Vzrok strogosti
Vzrok za takšna pogodbena določila, med njimi tudi zaveza prijavitelja, da bo na zahtevo financerja omogočil vpogled v vso dokumentacijo o izvedbi projekta in da lahko ta ob kršenju tega določila odstopi od pogodbe, je preprosto v tem, da državni organ zagotovi, da bodo javna sredstva porabljena pregledno in zakonito.
V tej zgodbi najbrž ni nepomembno, da se je v zvezi z odstopi od pogodb za omenjene izdajatelje takoj, ko je mandat nastopila nova ministrica Julijana Bizjak Mlakar, nanjo z dvema dopisoma obrnil Klub pomurskih poslancev. Tovrstni pozivi, naj ministrstvo umakne odstope od pogodb, so najmanj nenavadni, če vemo, da ima skupina poslancev državnega zbora za svoje pomisleke na voljo instrument tako imenovanega poslanskega vprašanja. A dopisa sta očitno učinkovala, saj je ministrstvo letos aprila ustanovilo notranjo komisijo, ki se je ukvarjala izključno z omenjenimi tremi prijavitelji.
Zakaj je torej pravna in strokovna služba ministrstva, ki ga je vodil Uroš Grilc, leta 2014 ocenila, da so omenjeni izdajatelji kršili določbe pogodbe in mora MK od pogodb odstopiti, komisija, ki jo je imenovala ministrica Julijana Bizjak Mlakar, pa je zdaj ugotovila drugače?
MzK na naše vprašanje v zvezi z odločitvijo komisije odgovarja: »Navedena komisija je ugotovila, da je bil odstop od pogodbe zgolj zaradi znižanja zneska upravičeno zahtevanih javnih sredstev (ob hkratni izvedbi projekta v celoti, kot smo že navedli) brez pravne podlage. Tovrstne podlage namreč ni, ne zakonske in ne v javnem razpisu. Nasprotno, ob neupravičenem odstopu od pogodbe je grozilo tveganje izgubljene tožbe s strani nasprotne pogodbene stranke, v primeru katere bi zamudne obresti predstavljale oškodovanje javnih sredstev.«
Precedens s sodišča
A morda bo v prihodnje ravnanje ministrstva nepričakovano usmeril pravkar končan primer na višjem sodišču v Ljubljani. MzK je prek državnega pravobraniteljstva namreč na višjem sodišču pravkar dobilo tožbo proti medijskemu izdajatelju TELE 59, v kateri je zagovarjalo bistveno strožje razumevanje izpolnjevanja pogodb kot sedanja ministrska ekipa. Tudi v tem primeru je MzK odstopilo od pogodbe, ker je izdajatelj podal nepopolno finančno poročilo, v katerem je dal dokazila zgolj za del prvotno napovedane vrednosti projekta, pa čeprav je projekt – podobno kot TV Idea – v celoti izvedel. Okrožno sodišče je tožbi izdajatelja ugodilo, češ da so bile kršitve in nepravilnosti neznatne, projekt pa izveden. Višje sodišče pa je, nasprotno od okrožnega, presodilo v prid države (ministrstva) in podalo strožje razumevanje izpolnjevanja pogodbe: »Če je opustitev sodelovalne dolžnosti (da prijavitelj na zahtevo financerja temu posreduje vso dokumentacijo o izvajanju projekta, op. p.) v pogodbi določena kot razlog za odstop financerja od pogodbe, pomeni, da sta pogodbeni stranki sodelovalno dolžnost povzdignili na raven glavnega (pomembnega) dela pogodbene obveznosti /…/ « Tožena stranka je s podpisom pogodbe namreč prevzela vse posledice za primer, če pravočasno ne odda zaključnega in finančnega poročila. Za višje sodišče v Ljubljani torej ne zadošča, da je projekt izveden v celoti, ampak mora prejemnik davkoplačevalskega denarja ob tem odgovarjati za dobesedno vsak porabljen evro. Precedenčna sodba pritrjuje tudi prvotni odločitvi ministrstva o odstopu od pogodb s tremi pomurskimi mediji, medtem ko spodbija mnenje notranje komisije ministrstva.
Bodo odslej
Primer pomurskih medijev tako poraja vrsto vprašanj: zakaj ministrstvo prek državnega pravobranilca na sodišču izhaja iz ene interpretacije pomena in izvajanja pogodb, ki jih podpisuje z medijskimi izdajatelji, v drugem primeru pa ubere njihovo veliko bolj prožno razumevanje? Zakaj bi si ministrstvo s tremi preklici odstopa od pogodb odprlo Pandorino skrinjico tožb in pritožb drugih prijaviteljev, ki bodo sedaj lahko dokazali, da so navkljub pomanjkljivi finančni dokumentaciji sofinancirane projekte izvedli v celoti ter zahtevali preklic odstopa od pogodb? In, naposled, zakaj bi se MzK s prizanesljivejšo držo do obveznosti izdajateljev izpostavilo možnim zlorabam davkoplačevalskega denarja?
