Tiskane izdaje
Da bo Reka, največje hrvaško pristanišče, evropska prestolnica kulture 2020, je bilo odločeno konec letošnjega marca. Priprave na kandidaturo so začeli leta 2012. Projekt, s katerim so kandidirali za naziv evropske prestolnice kulture, so naslovili Pristanišče različnosti, z njim pa si želijo uresničiti zamisel o mestu kulture in kreativnosti za Evropo in prihodnost.
Svoje kandidature je lani objavilo devet hrvaških mest, v ožji izbor pa so se poleg Reke uvrstili Dubrovnik, Osijek in Pulj.
»Reka je bila industrijsko mesto, preden se je začela tranzicija. Zmaga na razpisu je priložnost, da mesto končno sklene svojo posttranzicijsko fazo in se na evropskem zemljevidu postavi na mesto, ki mu pripada,« je letošnjega marca, ob imenovanju Reke za evropsko prestolnico kulture za leto 2020 dejal župan mesta Vojko Obersnel.
V pogovoru za Delo je vztrajal, da je to priložnost, ki je ne gre zamuditi. »Da, Reka je bila industrijsko mesto, zdaj si želimo, skozi vse programe, ki bodo predstavljeni ob dogajanju, Reko predstaviti kot industrijo kulture,« pravi prvi mož Reke.
»Še veliko dela nas čaka, a nikakor ne gre pozabiti, da je to precejšnja priložnost, da se mesto resnično preoblikuje. Da zaključimo neke projekte, ki smo si jih zastavili. Seveda ne gre ob vsem skupaj zanemariti promocije mesta, županije, Univerze na Reki, ki je naš partner pri tem projektu, in navsezadnje države,« pravi sogovornik, ki dodaja, da je vse skupaj resda šele v začetni fazi, da pa kljub dejstvu, da so do dogodka še skoraj štiri leta, ne gre zamujati.
Še več, vsak trenutek je treba izkoristiti za dodelavo načrtov, za oblikovanje celovite slike, ki bo s projektom in izvedbo ponešena v svet. In da Reka ostane samosvoja, nekakšna oaza svobodomiselnosti, kar ji nekateri očitajo, nekateri pa so na to ponosni.
Precejšen zalogaj, precejšnje tveganje
Da na Reki niso ničesar prepuščali naključju, morda zgovorno kaže dejstvo, da so v t. i. EPK tim Reka povabili tudi Chrisa Torcha, uglednega člana sveta Culture Action Europe in ustanovitelja neodvisnega združenja za produkcijo in podporo lokalnim in mednarodnim kulturnim aktivnostim Interculta.
Ob dejstvu, da si na Reki, mestu, ki je od Ljubljane oddaljeno 114 kilometrov, od Trsta »le« 75, od Benetk pa 230 kilometrov, želijo spet postati pomemben kulturni faktor ne le v lokalnem okolju, ampak precej širše, je Torch nedavno dejal, da »Reka zagotovo potrebuje Evropo, vendar pa tudi Evropa potrebuje Reko«.
Da gre za precejšen zalogaj, pa tudi precejšnje tveganje, vendar tudi za precejšnjo priložnost, je v pogovoru za Delo potrdil tudi načelnik oddelka za kulturo na reški občini Ivan Šarar. Pravi, da so kandidaturo pripravljali približno štiri leta, pa tudi, da je skupno delo precejšnjega dela reške kulturne scene in ne le laboratorijski izdelek nekaj izbrancev.
»Približno 30 milijonov evrov je za zdaj načrtovanih za programsko izvedbo dogodka. Načelo Pristanišče različnosti, s svojimi podtemami voda, delo in migracije pa po prepričanju sogovornika natančno kažeta in izpostavljata pereče težave današnjega časa. Ne le Reke, ampak tudi Hrvaške in Evropske unije. »Reka je mesto, ki je nastalo ob vodi in zaradi vode. Zaradi tega se je semkaj naselilo in priselilo na deset tisoče ljudi iz vseh koncev in krajev. Migracije pa so hudo aktualna problematika; ne le lokalna, znotraj države, ampak širše,« pravi Šarar.
Veliko več kot le prireditev
Navsezadnje je pogled v preteklost dovolj zgovoren, v t. i. socialistični Jugoslaviji se je število prebivalcev na Reki s kakšnih 20 do 30 tisoč povečalo na 90 tisoč. Od leta 1990 je območje postalo Zona somraka, v kateri je industrije vse manj, mesto, v katerem je osrednja dejavnost oddajanje poslovnih prostorov, kakšno zaposlitev je mogoče najti le še v dobrih 70 kilometrov oddaljenem Trstu ali morda v Sloveniji. »Bitka za uresničitev naše zamisli o Pristanišču različnosti, vsaj tako se mi zdi, je zagotovo veliko več kot zgolj bitka z organizacijo enoletne kulturne manifestacije,« pravi načelnik Šarar, sicer nekdanji član reške glasbene skupine Let 3.
So to le velike občinske politike pred EPK? Napihovanje in repenčenje z nekimi novimi zamislimi? Evropa bo prišla po svoj prestol, Reka pa bo padla na trdna, realna tla? Na Reki to zanikajo. »Gre za projekt samoozdravitve našega mesta, pa tudi za vzpostavitev novih, boljših in kakovostnejših odnosov znotraj kulturne scene na Reki, za katere si želimo, da bi postali trajna vrednota,« dodaja Šarar.
Pogled v preteklost pokaže, da je bila Reka venomer svojevrstna kulturna prestolnica. Zahvaljujoč zemljepisnemu položaju, pristanišču in navsezadnje pomorski tradiciji, je bila Reka venomer v trendu. Na Reki so se vedno, med prvimi na območju nekdanje Jugoslavije, poslušali najnovejši glasbeni hiti, skupina Uragani je bila na reki ustanovljena kot ena, če že ne sploh prva, rockovska glasbena skupina. Glasbene zgodovine na Reki pa ne manjka. Navsezadnje je še zdaj mogoče na Reki slišati, da »vsako mesto sicer igra drugačno glasbo, vendar Reka že desetletja ne le da živi, ampak tudi igra rock«.
Frljić ni več intendant HNK Reka
Reko in prireditelje čaka še veliko dela, eden prvih organizacijskih korakov pa je bil storjen prav minuli četrtek, ko je reški mestni svet potrdil sklep o oblikovanju agencije, ki bo v rokah držala organizacijske niti prireditve Reka EPK 2020. »Javno in pregledno,« je načelo, ki bo vodilo, zatrjujejo na Reki, vendar prebivalci, vsaj za zdaj, niso v to preveč prepričani. »Ali bo res vse javno in transparentno, bomo šele videli,« pravi Jasna, prebivalka Reke.
Poleg ustanovitve posebne agencije, pa je še en dogodek rahlo vzvalovil pristaniško Reko. Namreč: Oliver Frljić, intendant reškega narodnega gledališča, svojevrstni enfant terrible hrvaškega gledališča, več ne bo zasedal te funkcije, temveč bo delo nadaljeval v ožji organizacijski ekipi Reka EPK 2020. Frljić bo sodeloval v ekipi, ki bo pripravljala gledališki segment dogajanj. Brez dvoma gre za dokaj zanimivo in morda nepričakovano potezo.
Frljić se je v zadnjem času kar nekajkrat znašel v središču (ne samo kulturnega) dogajanja na Hrvaškem. Še posebej je trn v peti vladajoči desno-konservativni Domoljubni koaliciji in šefu HDZ Tomislavu Karamarku, ki je že nekajkrat javno zahteval, da bi moral Frljić odleteti s položaja intendanta reškega narodnega gledališča, češ da ni primeren »varuh imena, kot ga nosi reško narodno gledališče«.
Frljić mu ni ostal dolžan in mu je odvrnil, da zdajšnja hrvaška oblast raje slavi vojno kot mir in vzgaja generacije mladih v vojni psihozi, sovraštvu in poveličevanju narodnih junakov. Kdo bo zamenjal Frljića, bo kmalu odločil reški mestni svet, skoraj zagotovo pa organizatorska ekipa Reka EPK 2020 kaj kmalu lahko pričakuje kakšno poleno tudi z državne ravni.
Kar precej je namreč odjeknila novica, da hrvaški kulturni minister Zlatko Hasanbegović sploh ni čestital Reki, ki sicer slovi kot »rdeče« mesto, na pridobljeni kandidaturi. Čez dan ali dva se je minister sicer sestal z reškim županom Obersnelom, obljubil pomoč, vendar konkretnih odgovor naj ne bi še dobili.
»Želimo si politiko oddaljiti čim dlje od organizacije, koncepta in prireditev. Ob vsem skupaj pa težko verjamem, da bi država Hrvaška oziroma vladajoča oblast ignorirala naša prizadevanja. To bi bil strel v koleno,« pravi načelnik reškega oddelka za kulturo Ivan Šarar.
