Mesto žensk: Žensko telo kot teritorij

Na različnih prizoriščih spremljamo dogodke, ki jih letos zaznamujejo razmišljanja o telesu na sto in en način.

pon, 12.10.2015, 12:00

razlika med transseksualnimi in transspolnimi ljudmi

»Transspolnost je krovni pojem, v angleščini transgender, ki zajema vse osebe, katerih spolno identiteto predstavlja to, kar čutimo, ne glede na družbeno normo oziroma ne glede na spol, ki nam je bil pripisan ob rojstvu. Družbena norma zahteva, da se vsi strinjamo s spolom, ki nam je bil določen ob rojstvu, transspolno pa pomeni vse osebe, ki smo zaradi spola, ki nam je bil pripisan ob rojstvu, čutile neskladanje, neujemanje, strokovno se temu reče spolna disforija. Transseksualni ljudje so podskupina ljudi v krovni skupini transspolnih oseb, ki ali s hormoni, ali z operacijami ali obojim potrdijo svoj spol. Sprememba spola je star termin za potrditev spola, ampak ta termin ni v redu.«

Anja Koletnik, transfeministična aktivistka

Festival Mesto žensk se tokrat posveča telesu kot teritoriju.­ Uradno se je začel v torek z razstavo Cik Cak v Galeriji­ Škuc, do četrtka pa se bodo na različnih prizoriščih tako ali drugače ukvarjali­ s telesom – skozi­ ples, pogovor, performans, razstavo, film ...

Razmišljanje o ženskem telesu, ki je od nekdaj ena osrednjih tem feminističnih razprav in boja, kot teritoriju, na katerem potekajo številni boji različnih dominantnih pozicij moči za nadvlado in oblast, so spodbudili stalni poskusi ponovne tradicionalizacije družbe, ki – tako pri nas kot v širši regiji – nastopajo v valovih, med drugim piše vodja festivala Mara Vujić.

Festival govori o feminizmu, zasnovanem na zavračanju esencialističnega razumevanja identitete, in odpira prostor za izpostavljanje diskurzov, ki si prizadevajo za transformacijo vseh družbenih odnosov, utemeljenih na podrejanju žensk in vseh nenormativnih subjektivitet. Pozornost usmerjajo na oblike medsebojnega povezovanja in povezovanje z okoljem, ki stremi k osmišljanju novih modelov in načinov kolektivnega sobivanja. V ospredju sta telo in spol kot rezultat znanstvenega, individualnega, kolektivnega procesa; telo, ki se dvigne iz misli, ki ga ustvari misel ali izkušnja.

Telo naj bi nastopajoči (in vsi drugi) brali kot tekst, vendar ne v okviru vnaprej določene strukture. Zelo »nedoločena« ali zunaj ustaljenih konceptov ter družbenih norm delujoča je zagotovo Helena Verena, ki je o svojem življenju, ujetosti v moško telo in svoji transformaciji govorila v četrtek na javnem pogovoru v prostoru Aksiome. Performans Transspolnost kot čudovito orožje družbenega upora je z vprašanji usmerjala transfeministična aktivistka Anja Koletnik.

Ujetost v moško telo

»Imela sem šest let, ko smo se s starši peljali na morje. Ustavili smo se ob cesti v nekem lokalu, kjer sem zagledala žensko v srajci z globokim dekoltejem in zavezano tako, da je kazala popek. Zdela se mi je fantastična! Hotela sem biti kot ona ...,« je začela pogovor Helena in nadaljevala s svojo predanostjo punku, iskanju guruja (našla ga/jo je v San Franciscu), ki ga v domači Bologni ni našla, ker so tam, v sicer zelo svobodno usmerjenem univerzitetnem mestu, živeli predvsem transseksualci, ki so se prostituirali in govorili le o svojih strankah ter dragih ­avtomobilih.

»V San Franciscu sem prvič slišala za transspolnost in doživela iniciacijo, pri čemer mi je pomagala ženska v krasnem, zelo močnem, mačo moškem telesu. Doma v Bologni sem se začela oblačiti v žensko in kot tako so me ljudje nenadoma lepo sprejeli. Čudila sem se, zakaj, dokler mi ni znanka pojasnila, da sem 'zdaj ženska in je vse lepo in prav',« je nadaljevala. To ni bilo tisto, kar si je želela, zato je svojo identiteto iskala naprej ... Verjame, da nam družba določa spol, kar ni dobro, »jaz sem jaz in na to sem ponosna, vrsta genitalij ni pomembna«.

Meni, da je jezik eno najpomembnejših orožij, zato tudi prezira uporabo besede kvir (queer je oznaka za geje in lezbijke, op. p.), saj se za njo skrivajo. »Zakaj ne rečete, da greste na srečanje pedrov!« je bila glasno prepričljiva. Helena je tudi politična aktivistka, ne sprejema zatečenega stanja v družbi, ne verjame v »normalno«, prepričana je, denimo, da pravice niso nekaj, za kar se prosi, saj pravica je pravica, zanjo ni treba beračiti.

Radikalnost se je po njeno razblinila, saj ko nekaj postane varno, ni več radikalnega, kar bi moralo ostati. »Ne verjamem v mirno borbo, ker če sprevod homoseksualcev s plakati mirno hodi po cesti in protestira, jih nihče ne opazi, medtem ko se predstavniki medijev takoj pojavijo ob metanju kamnov ali čevljev v policijska okna.«

V nasprotju s splošno veljavnim prepričanjem beseda »transspolnost« (transgender) ni »politično korektna« različica »transseksualnosti«, temveč ima lasten pomen in značaj, pojasnjujejo v programski knjižici Mesta žensk. Ni nujno, da je prehod, »tranzicija« od moškega v žensko ali obratno. Prav nasprotno. Transspolnost je filozofija ustvarjanja lastne identitete z uporabo vseh razpoložljivih materialov in vplivov – kot slikar, ki ima na voljo paleto s 16 milijoni odtenkov, celotno mavrico, ki ni naključno globalni simbol LGBT. Helena Velena se je rodila v moškem telesu, vendar se ni odpovedala moškim spolnim organom niti dejstvu, da ga/jo privlačijo ženske. Tisto, čemur se je odpovedala, sta bila identiteta in obnašanje, ki ju je zahtevala družba.

Poti dematerializiranih teles

V četrtek je bilo v Galeriji Alkatraz na Metelkovi odprtje razstave Poti dematerializiranih teles. Na sredini prazne sobe je vitrina z dvema paroma ponošenih čevljev, instalacija Lele B. Njatin. Prostor je ozvočen s posneto (žensko) hojo, delo Aprilije Lužar. Obiskovalec se lahko poglobi v poti, ki sta jih opravili uporabnici čevljev (en par nosi Lela B. Njatin, drugi par pripada njeni mami), ob tem pa prisluhne intimni(m) zvočni(m) zgodb(am)i ter jih/jo nadgradi s svojo domišljijo.

Deli se uvrščata v sodobno umetnost, ki jo opredeljuje tradicija evropske zgodovinske avantgarde na začetku in svetovnih neoavantgardnih in konceptualnih praks v drugi polovici prejšnjega stoletja, piše kustosinja razstave Lilijana Stepančič. Umetnici pripadata raznolikim ustvarjalnim praksam. Aprilija Lužar je predstavnica aktivistične feministične likovne umetnosti in sodobnih umetnostnih izrazov, Lela B. Njatin pa svojega ustvarjalnega početja, ki sicer tudi razgrajuje žensko in njeno pozicioniranost v svetu umetnosti in družbi, ne razume kot feministično početje.

Tudi Dobre novice

Zgodb telesa bo na festivalu še nekaj, med drugim v PTL gostijo plesnogledališko predstavo Gospe Mariantònie Oliver (Španija), ki se ukvarja s starostnicami. Mimogrede, za upokojence je vstop brezplačen. V Pritličju se bodo v ponedeljek pogovarjali o post porn performansih kot transfeministični praksi proti neoliberalizmu in spolnemu dualizmu, isti dan bo v Stari mestni elektrarni nastopila Moira Finucane, kraljica provokacije in vulkanskega performansa, avstralski »narodni zaklad«. Iz umetniške producentske hiše Finucane & Smith namreč prihaja Gotharama – krvava ura 'kameleonskega' gledališča, ki se plazi skozi mračne pravljice, gotske sanje, zgodbe o angelih in demonih, srce parajočo glasbo, divje pripovedi in fizično norost.

Proti koncu bodo imeli v Mestnem muzeju tudi Dobre novice, predstavo, s katero bo nastopila Mijuki Nišizava, ki je po več kot desetletni karieri svet visoke mode ni več zanimal. Njene časopisne kreacije so bile sprva kompenzacija za izstop iz skrajno potrošniškega življenja in kariere modne oblikovalke. Z umetnostjo in pomočjo Šoza Šimamota je razbila okove togega življenja v službi modne industrije in banalni stereotip svoje družbene vloge kot ženske na Japonskem. To je le nekaj izrazito telesnih dogodkov, ki jih mesto v mestu ponuja letos.

Prijavi sovražni govor