Miha Šalehar: Rumeni tisk je še edino, kar berem od dnevnega časopisja

»Problem slovenske popkulturne krajine je to, da se je vse poprimitivilo. Ni sredinskih pozicij, ki bi neke zadeve odklanjale, ker sodijo v smeti, druge pa, ker sodijo v kulturo in alternativo. To se dogaja tudi v mestu, nekoč so ljudje iz mesta prinesli vodovod in knjigo, danes pa se v mestu dogajajo čevapčijade, abotne monokomedije in fantovščine, še malo pa bo pred Metalko stal mlaj. Na nacionalnem radiu se z zadnjimi atomi trudimo, da držimo določeno raven,« aktualno dogajanje v medijih v svojem slogu pokomentira Miha. A tokrat se v pogovoru ozre tudi vase in prizna, da je od vsega še najteže spreminjati sebe.

Je zelo kul biti Miha Šalehar?

V petek ob pol osmih je zelo kul.

Ob pol osmih zjutraj ali zvečer?

Zvečer. Takrat sem lahko Miha Šalehar le še za štiri ljudi. Pa tudi sicer ni zelo naporno. Se pa začne človek z leti spraševati o smislu svoje javne identitete. Če ti je to kot mladiču polnilo ego in te navdajalo z nečim, kar je dišalo po smislu, začneš potem počasi verjeti, da je to navadno sranje. To ni nič posvečenega, je služba kot služba, ki ima stranski učinek, da te kdo pozna ali pa da se štirje ljudje na drugem koncu Slovenija pogovarjajo, da si zelo kul ali pa da si največji kreten. Ko začneš o tem razmišljati, ti na dušo pade teža. Včasih o tem nisem razmišljal, zelo sem užival v tem, da ljudi dražim, zdaj pa ne več. Z leti sem postal bolj empatičen, ker gre tudi meni vse bolj na živce, če me ljudje dražijo.

Nam pa se zdi, da ste prav v zadnjem času svoje zaščitne znake prignali do skrajnosti, da je postala osebnost Mihe Šaleharja prevelika za radijski studio.

Kako prevelika? Kam meri to vprašanje?

Se nikoli ne vprašate, ali ste šli s cinizmom, sarkazmom in svojimi prepoznavnimi šalami predaleč?

Seveda se to sprašujem. Lahko se zgodi, da postaneš ujetnik svojega lika, konfrontiran si s stereotipom, ki izhaja iz tvojega dela in javnega mnenja o tebi. Naenkrat dobiš občutek, da moraš zadovoljiti ta pričakovanja in tu se začne konflikt med Miho Šaleharjem petnajst do sedmih v petek zvečer in Miho Šaleharjem petnajst čez sedem v petek zvečer.

Vam kdo v uredništvu postavi ogledalo in reče, da ste šli predaleč?

Vse redkeje mi to rečejo. Na radiu si ne govorimo, kdo je šel kdaj predaleč, komunikacija je spodobna. Če mislim, da sem šel predaleč, sam o tem povprašam Natašo (Zanuttini, op. p.), Nejca (Jemca, op. p.), Macuro (Uroša, op. p.) … Skupaj tehtamo, kje je meja.

Zakaj vi lahko v eter nacionalnega radia spustite kakšno kletvico? Ste kot tisti košarkarji, ki gredo lahko vedno na koš, tudi če se ne dogovorijo s trenerjem?

To je veščina, ki sem jo z leti izpilil. S kletvicami ni nič narobe, če jih postaviš v pravi kontekst. Rad mešam žargonski cehovski ali celo podeželski zvok z medijskim intelektualiziranjem. Pizda je čisto okej, če jo potem uravnotežiš z nekaj kakovostnimi tujkami na postelji iz psevdofilozofije.

Tujke so tudi eden od vaših zaščitnih znakov, s katerim morda pretiravate.

Ja, to je navadno sranje. Včasih sem res veliko opletal s tem, zdaj pa skušam manj.

Radio je nepredvidljiv medij, nikoli ne veš, kaj bo rekel poslušalec, ki kliče. Kaj naredite, ko nekdo pokliče in argumentirano pove, da nimate prav?

V najslabšem primeru stisneš rep med noge, priznaš poraz in življenje gre naprej. Me pa kritika grozno prizadene, sploh na slab dan.

Pa na dober dan?

Ne toliko. A vsakdo kdaj dvomi vase in v to, kar dela, in takrat te stisne. V Toplovodu nimam teh težav, oddaja je tako dolga, da prej ali slej pride na vrsto nekdo, ki te poboža po dlaki navzdol in reče, da si super. Ko ti zjutraj, ko jih kliče le nekaj, že prvi pove, da si nula in imbecil in da zate noče plačevati 12,75 centa, pa ni tako lahko. Plaz negativnih komentarjev se hitro usuje, ljudje so nezadovoljni, prišlo je do izenačitve poklicnih medijev in družabnih omrežij, vsi smo enaki.

Mora biti radijski voditelj danes tudi blagovna znamka? Imeti twitter, faceboook, instagram in snapchat profil, kjer so njegova stališča in njegov obraz?

Dobro je, da se je del interakcije preselil na sodobne platforme, to, da po vzoru komercialnih radijskih postaj mi postajamo blagovne znamke, pa je prej breme kot kaj drugega. Predvsem zato, ker jaz nimam nič od tega, le strah me je odpreti twitter, ker se tam ljudje še v četrtek prepirajo o nečem, kar smo na radiu govorili v torek.

Kako gledate na novo generacijo radijcev, ki jim družabna omrežja niso tuja in jih vpletajo tudi v eter? Verjetno jih najbolje predstavlja oddaja Hej DJ?

Hej DJ je dobra oddaja za novačenje novih generacij, moj sin, ki ga prav nič ne briga za radio, je nedavno prišel domov in rekel: fotr, a ti delaš na tistem radiu, ki predvaja oddajo Hej DJ? Glasbo in vsebino težko komentiram, ker sem prestar in se mi zdi blago butasta, platforma pa je brez dvoma uspešna.

V Spetku imate vsak teden gosta in pogosto se zdi, da se že vnaprej odločite s kakšnim odnosom in pristopom se ga boste lotili in od tega ne odstopite.

Seveda se vnaprej odločim in nekaj pripravim, včasih vse steče kot po maslu in se zgodi eden tistih pogovorov, pri katerih ti ni treba gledati na list z vprašanji, včasih pa človeka napak oceniš, v oddajo pride s ščitom okoli sebe in tok vprašanj ne steče.

In potem je gost le rekvizit za voditelja, ki še naprej govori svoje ideje …

Ja, tak vtis daješ in moraš se hitro prilagoditi. Razen če vztrajaš pri svojem, tudi to se zgodi. Potem pa pride do spopada egov in to ni več poslušljivo (smeh).

Tudi v etru pogosto vztrajate pri eni ideji ali šali, med prvomajskimi prazniki ste na primer ves čas govorili o Slovencih v prikolicah v Kanegri. Si kdaj rečete, da je čas, da bi se ustavili?

Ja, pogosto, a najteže je spreminjati sebe. Kot sem že rekel, postaneš ujetnik svojega lika in sloga, seveda je to dobro, ker so ljudje tega vajeni, a treba se je tudi spreminjati in to je najteže. Svežina in inovativnost imata rok trajanja. S prijatelji si že 25 let na pivu prodajamo istih pet šal in vsakič se smejimo, to je naša kapaciteta, vse ostalo je na silo.

Kako mladega oziroma starega se počutite?

Počutim se zelo mladega, a sem star toliko, kot sem, politično korektno bi temu rekli zgodnja srednja leta.

Zakaj vztrajate pri vzdevku Mihi?

Ne vztrajam, le ne ljubi se mi tega spreminjati. Mihi so me prijatelji začeli klicati pred mnogimi leti, zares pa se je to prijelo, ko sva s Karolijem delala idiotski spot za Toplovod, ki je ostal do danes. Mislite, da je čas, da spremenim vzdevek?

Morda pa res, ste le v zgodnjih srednjih letih ...

Ja, lahko bi bil Mihael. Ampak nisem Mihael, sem Miha. Morda pa bi bil lahko zdaj Miha, potem v ciljni ravnini življenja pa Mihael (smeh).

V Latrini analizirate rumeni tisk, je težko biti hkrati nad tem in v tem? Vendarle ga morate brati in si nekaj gotovo tudi zapomnite.

Rumeni tisk je še edino, kar berem od dnevnega časopisja, ne berem več slovenskih kolumnistov, berem le še dobre knjige, fino filozofijo, cehovske revije za gorsko kolesarjenje in motociklizem. Rumeni tisk je super, ker je tako čudovito transparenten v svoji novinarski propagandi.

Vam daje prebiranje rumenega tiska tudi kaj veselja?

Prej me žalosti. V rumenem čtivu je odgovor na to, kar se v svetu dogaja: čudne frizure in radikalni ksihti, ki so postali del dnevne politične ponudbe in bodo, če nas ne bo srečala pamet, začeli tudi zmagovati na volitvah. Začeli bodo spreminjati ustave in ponavljati zgodbe, ki jih je človeštvo že doživelo – vse to je posledica silnega idiotizma, ki je viden v rumenih medijih. Tam se ukvarjamo z imbecili, z ekshibicionističnimi človeškimi smetmi. Petinštirideset let stare nabotoksane alkoholičarke, ki seksajo v resničnostnih šovih, da bi dobile več všečkov na facebooku, to je patologija, ki bi jo bilo treba zdraviti, ne pa se ob njej zabavati. Jaz se ne postavljam nad njih, v resnici se mi smilijo.

Posneli ste dokumentarec o (narodno)zabavni glasbi, imate idejo za še kak dokumentarec?

Imam zamisli, a mi primanjkuje časa. Rad bi se lotil čefurske subkulture, Slovencev, ki hodijo žurat v čefurske lokale in se identificirajo s tem bizantinskim materialističnim kičem.

Kako se zdaj v zgodnjih srednjih letih razumete z bratom Matevžem, ki ga bolj poznamo po vzdevku Hamo? On je za Vikend dejal, da se veliko bolje razumeta, odkar vi pogovorov ne začenjate s stavkom: Veš, kaj bi ti moral …

To je res, sem pač starejši brat, sicer le dve leti, a sem mu vedno solil pamet. Da ga zbodem nazaj, pa lahko povem, da je on tisti, ki vedno pride do mene z vprašanjem, kaj mislim o tem ali onem in je potem ekstremno nezadovoljen, če moje mnenje striže z njegovim. A zdaj se temu že smejiva. Hamo je super model, dobro mu gre.

Kaj pa starši pravijo na vajin uspeh, na to, da eden napolni Kino Šiška, drugi istočasno vodi oddajo na nacionalni televiziji, zjutraj jih pozdravi z radia …

Pri nas doma to ni pomembno, starši to dojemajo kot službo. Midva s Hamom se ne čutiva kot del scene, ne druživa se z ljudmi, ki so prepoznavni. Z ljudmi, ki imajo telefonsko številko 666 333. Zadnjič sem ročno prepisoval telefonski imenik in ugotovil, da imajo vsi znani Slovenci posebne številke, to tudi nekaj pove o egu teh ljudi.

Če sem vas naprej vprašala, če ste vi kul, lahko na koncu vprašam, kdo je vam kul?

Lahko naštevam, kdo dobro dela, a to bo trajalo, kul pa je moj prijatelj Šumba, on je »malar«, moja prijatelja Grga in Luni pa moj brat.