Nekrolog: Mitja Šipek, 1926–2015

Mitja Šipek bi jih letos dopolnil 89. Mož, ki je nedvomno spadal v krog največjih koroških in velikih slovenskih znanstvenih, kulturnih in občečloveških avtoritet.

Ob njegovi petdesetletnici je dr. Franc Sušnik takrat zapisal, da bi bil Mitja lahko pesnik in pevec, lahko pisatelj, lahko kmet na očetovi kmetiji, lahko bi bil gledališki in filmski igralec, znanstvenik, profesor, doktor. Lahko bi bil fužinar. Vse to je potem tudi bil, le kmet na očetovi kmetiji mu ni bilo dano biti. V ta okvir, poln bogastva podob in vsebin njegovega življenja, spadajo, ne nazadnje, tudi redni remonti krške nuklearke. Še do pred nekaj leti niso mogli brez njega.

Mitja Šipek je bil izjemna osebnost, ki je bil hkrati vrhunski znanstvenik in vrhunski umetnik. In ni jasno, kaj je bil bolj. Mnoga najvišja slovenska priznanja in nagrade – tako Kidričeva za strokovno in znanstveno delo kakor Severjeva za gledališke dosežke – to samo potrjujejo.

Kar je bil in kakršen je bil, je Mitja Šipek veljal za svojevrsten koroški zaščitni znak. Malo je ljudi, ki bi imeli tolike talente. In še manj jih je, ki bi se bili pripravljeni za druge tako do konca razdajati.

Mitja Šipek je bil s svojim delom desetletja hkrati živo poosebljenje naše koroško-slovenske znanstvene jeklarske stroke in železarske dediščine ter našega koroškega, slovenskega kulturnega izročila, pokončnosti in zvestobe.

Ves svoj življenjski, delovni vek je bil zvest ravenski Železarni. S svojimi ultrazvočnimi raziskavami in analizami – med prvimi v Evropi – je pomagal biti oče ravenskih plemenitih jekel. Takrat, še ne tako davno, v 70-ih in 80-ih, so se Ravne uvrščale med štiri (!) jeklarne v Evropi, ki so bile sposobne proizvesti 213 vrst najzahtevnejših plemenitih jekel.

In vse to na temeljih lastnega, domačega, ravensko-slovenskega znanja. Njegov delež pri tem je bil ogromen. Kaj pa je Mitja Šipkov s svojim kulturnim poslanstvom pomenil za celotno koroško in slovensko kulturno krajino, nam razkrijeta že samo dva podatka.

Prvi: 48 let je pel s svojimi Šentanevskimi pauri, ki so pevski zbor brez primere ne le v slovenskem prostoru. Pojejo, kakor so »bica in dedej peli«, po posluhu. Not ne poznajo. In pojejo stare koroško-slovenske pesmi, ki so nam tu, na severni strani slovenskega narodnega in jezikovnega prostora, domala tisoč let ohranjale našo življenjsko držo, pokončnost in dostojanstvo in ki so nas ohranile pri življenju: ker so nam ohranile – besedo materino. Mitja Šipek je bil njihov prvi pevec, vodja in dirigent – od ustanovitve.

Drugi: mož je Svetnečega Gašperja, svojo predelavo novele Prežihovega Voranca Pot na klop iz Samorastnikov v monodramo, krstno uprizoril na odru Titovega doma, na Ravnah na Koroškem, za slovenski kulturni praznik leta 1975.

Stota ponovitev, na dvorišču Vužnikove domačije pod Goro 15. maja 1977, je pomenila odprtje Vorančeve poti. Redki so slovenski kraji, kjer Mitja Šipkov z Gašperjem ne bi bil. Z njim je bil tudi na Borštnikovem srečanju in v ljubljanskih Križankah. Za naše zdomce je šel z njim do Švedske. Med rojaki, na Koroškem onstran, je bil pogosto. Na Koroškem tostran je monodramo odigral na domala vseh možnih prizoriščih. Na teh poteh so ga zvesto spremljali tudi njegovi Šentanelski pauri.

V vseh teh letih je s tisočimi predstavami svojega Gašperja že zdavnaj zarisal med koroške ikone, sebe pa zapisal med šentanelske, koroške in slovenske legende.

Pred štirimi leti nam je v nedrih Strojne, Šentanela in Uršlje gore za film uspelo posneti njegovo 1227. izvedbo Svetnečega in s tem tudi za prihodnje rodove ohraniti ta neverjetni kulturni podvig z njegovim silnim človeškim sporočilom. S filmom smo se iskreno veselili velikega bogastva, ki nam ga je dal, in počastili 85, 86 in 87 let njegove življenjske poti.

Zdaj je tiho odšel. Pravzaprav nenadoma. Kakor njegova ter naša in moja Špela. Kar zanesljivo vem, je, da mu je bila bolečina njene izgube huda. Prehuda. Ni še bilo štiri mesece. Več ni mogel.

Oče je odšel za hčerko, ki mu je bila sonce.