Tiskane izdaje
O Mitu Trefaltu (1939–2016), radijskem in televizijskem reporterju, športnem navdušencu, predvsem pa legendarnem televizijskem voditelju in uredniku, je dvakrat težko pravično razmišljati. Zlasti zdaj, ko ni več mogoče ničesar popraviti.
Prvič, ker je bil nedvoumna legenda najbolj zahtevnega in nevarnega medija, in drugič, ker je njegov opus nastajal na polju, ki ga mnogi sploh ne bi pripustili v vrt kulture.
In vendar bo ostal poosebljenje najbolj priljubljenih avtorskih televizijskih oddaj iz časov, ko še nismo potrebovali licenčnih domislic na prvo žogo.
Mito Trefalt je leta 2012 dobil viktorja za življenjsko delo. Foto: Ljubo Vukelić
Trefaltov fenomen lahko dojemamo kot živo odslikavo tako zelo slovenskega javnega karakterja – bolj ko so ga eni ocenjevali kot ustvarjalca in promotorja pogrošnosti, kar je pri kulturnih konservativcih sopomenka za zabavne oddaje, bolj se je širila množica oboževalcev njegovih oddaj, vse več je bilo kaveljcev in korenin. In nemalo godrnjačev je potihoma gledalo Košnikovo gostilno in se smejalo domačijskim domislicam Košnikovega ata.
Televizijski moloh še posebno rad žre svoje najboljše otroke. Mito Trefalt je žgoč primer teh nevarnih razmerij. In »strokovna« javnost je k temu srčno rada dodajala svoje, tako da od leta 1991 ni več nastopil kot voditelj, dokler ga leta 2011 niso povabili na oder Cankarjevega doma.
Vodil je prireditev Športnik leta in se tako posredno spet kot utrinek pojavil na malih zaslonih. Košnikov ata, ki je bil na uradnem sporedu nacionalke le kaka štiri leta, pa je daleč preživel notranje spletke in restrikcije in je, prava podoba Trefaltove ustvarjalne trme, naprej nastopal po lokalnih okoljih, ki so ga komaj čakala. Kot dobrodelna prireditev je leta prinašal nekaj denarja hospicu in socialnim občinskim financam.
Vzornika oče in brat
Mito Trefalt je imel zagotovo dva močna vzornika: najprej očeta Franca, humorista in igralca Prešernovega gledališča Kranj, nato starejšega brata Franka, prav tako igralca, nepozabnega Sama, filmske ljubezni Metke Gabrijelčič v Čapovi kultni Vesni. Tudi Mito je diplomiral na AGRFT ter nekaj časa celo igral v ljubljanski Drami in na Odru 57. Leto 1960 ga je po spletu naključij povleklo pred mikrofone prvega domačega prenosa tekmovanja v judu, športu, ki ga je tudi treniral.
Med vodenjem oddaje Kolo sreče. Foto: Promocijsko gradivo
Za celi dve desetletji ga je privezalo k reporterskemu delu. Kot je rad povedal, mu je pri tem, kako dobro se je znašel v naglih komentatorskih obratih, veliko pomagala prav igralska rutina. Brat Franek, ki je bil njegov vzor tudi na polju športnega komentatorstva, je v resnici zaplaval v reporterske vode šele osem let za mlajšim Mitom, potem pa postal legenda športne novinarske scene. Anekdote o bratski povezanosti pripovedujejo, kako je znal Mito spustiti iz rok še tako terensko delo, da je nastavil uho na tranzistorski radio ter poslušal, kako se bo odrezal Franek pri komentiranju kakega športnega dogodka.
Ustvarjalna osemdeseta
Osemdeseta leta so bila na polju televizijskih oddaj za Mita Trefalta ustvarjalno najbogatejša, štiri leta je bil tudi urednik razvedrilnega uredništva nacionalne televizije. V današnjih časih, ko lahko vsakdo brezimno stresa sovražne komentarje na novice spletnega portala TVS, morda o Mitu in njegovi resnični ceni največ pove prav to, da se dan po njegovi smrti prav tam niza na desetine zahval in občudujočih spominov ne le na Košnikovega ata, pač pa na vse oddaje, od Teatra Paradižnik do Nedeljskih 60, Titanika, Kolesa sreče, serije oddaj Ona in on, Štirih v vrsto, Roke rocka … in seveda Iger brez meja.
Ena najbolj gledanih oddaj – poleg Pesmi Evrovizije zagotovo najbolj privlačen skupni izdelek povezane skupine nacionalnih radijskih in tv-medijev (Ebu) – je bila zahteven projekt; Mito Trefalt je dve leti tudi predsedoval Ebujevemu komiteju za razvedrilne oddaje in sam večkrat poveljeval slovenski ekipi.
Interaktivnost z gledalstvom
Udeleženec pohoda slepih na Triglav se spominja, da je Mito takrat spremljal podvig s televizijsko ekipo. Četudi slepi tega niso vedeli, so Mita nemudoma prepoznali po glasu in se ga navdušeno razveselili. Postajal je last vseh, personifikacija svojih oddaj. Nezmotljiv notranji kompas, da je tudi razvedrilo lahko narejeno strogo profesionalno in z zahtevnimi merili, pa je vendarle videti sproščeno, je Mita Trefalta vodil po pionirski poti rahljanja konservativnih, zacementiranih, neživljenjskih nastopov pred kamero, ne da bi se temu odrekel zaradi kritikov, ki si niso želeli slovenskega Mika Bongiorna.
Trefalt kot Košnikov ata. Foto: Boštjan Fon
Danes bi rekli, da je skrbel za interaktivnost z gledalstvom v časih, ko se nam o prihajajoči eri elektronske brezmejnosti še ni sanjalo. Prav zaradi te njegove legendarne sproščenosti, ki je počasi prevzela vso javnost njegove podobe, je bolj v ozadju ostalo drugo njegovo delo, denimo serija dokumentarnih oddaj, ki so zapisale in tako ohranile številne obrtne spretnosti in poklice, od strojenja kož do izdelovanja cokel, uporabe lanu ali izdelovanja preje.
V zrelih letih vrt
Kot narava največkrat poskrbi pri ljudeh, ki žareče zabavajo druge, je bil tudi Mito Trefalt v resnici v sebi resen, razmišljujoč in altruističen. Potem ko se je umaknil zobem javnega kritikastrstva, sta se z ženo Metko – režiserko, ki je spravila v življenje praktično vse njegove zamisli in se hkrati uspešno posvečala še njunim štirim otrokom – na Gorenjskem zaljubila v vrt in vrtnarjenje, strastno in popolnoma, kot sta počela vse.
Trefalt je leta 2005 v spomin na očeta ustanovil Dobrodelno društvo Franca Trefalta. Oče, čigar ime nosi društvo, je še zaigral v Košnikovi gostilni, starejše generacije pa se najbrž spominjajo tudi njegove kolumne Oča s Krana v Nedeljcu.
Ko je Mito Trefalt že zaokrožil pol stoletja delovanja, je še živel s Košnikom kot dobrodelnim projektom, ob katerem je videl tudi dlje: »Poleg dobrodelnosti so ti nastopi tudi priložnost za amaterske skupine ali posameznike, da doživijo aplavz pred polno dvorano in tako dobijo priznanje, ki jim velikokrat pomeni več od morebitnega zaslužka. Sodelovanje na teh prireditvah je bilo marsikje spodbuda za razcvet amaterskih dejavnosti,« je zapisal na svoji strani kot nekakšno oporoko za sledilce.
Lani je pokopal brata Franka, ki je dočakal 84 let, rad se je pohvalil, da sta jih oče in mama doživela več kot devetdeset in da ima dobro popotnico. A kot pravijo – človek obrača, usoda obrne. Kako njemu podobno bi bilo, če bi se vrnil in v svoj humor nenadoma spremenil tako ganljive medijske odmeve!
