Tiskane izdaje
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje velja za kalilnico likovnih umetnikov in strokovnjakov na področju oblikovanja – poklicev, ki med mladimi, kljub majhnim možnostim redne zaposlitve, še vedno uživajo poseben status. Programi akademije ostajajo eni najbolj zaželenih študijskih programov pri nas, saj najbolj popularni med njimi dosegajo tudi petkratno povpraševanje.
Kljub znižanju standardov, ki jih je prinesla bolonjska reforma, pa so si študenti ALUO enotni – akademija jih izobrazi v prvovrstne ustvarjalce na področju likovnih kot tudi oblikovalskih umetnosti in vzgaja v odgovorne in kritične posameznike, ki v svet vizualne umetnosti in kulture po zaključenem študiju vstopajo suvereno.
Povezave z umetnostjo
Za Bredo Klančič, študentko drugostopenjskega programa industrijsko oblikovanje, je bila ALUO edina smiselna pot. Želela si je kreativnega in praktičnega študija, kasneje pa spoznala, da se je odločila za trdo delo, ki prinaša veliko mero odgovornosti.
»Hitro smo spoznali, da ne bomo oblikovali lepih stolov in hitrih avtomobilov. Tega je okoli nas preveč. Naučijo nas, da stremimo k reševanju resničnih problemov in ne k ustvarjanju novega nepotrebnega luksuza.« Prepričana je, da oblikovalce preveč povezujejo z umetnostjo, zaradi te povezave pa jih marsikdo ne jemlje dovolj resno in posledično premalo ceni. »Pokličejo nas na koncu le za to, da izberemo barvo.«
Svoje izobraževanje bo na drugi stopnji nadaljeval tudi študent grafičnega oblikovanja Martin Košir. Drugostopenjski študij se mu zdi skoraj obvezen, ne zaradi papirjev ali službe, ampak zaradi kompetenc. Študenti v treh letih ne pridobijo vsega potrebnega znanja, kar je po njegovem mnenju posledica bolonjske reforme, s katero je prišlo do sprememb, ki so precej pretresle šolski kurikulum in znižale raven izobrazbe za vsako stopnjo študija.
Navkljub težavam, krizi in pogostem kritiziranju pa akademija po njegovem mnenju še vedno izpolnjuje svoje poslanstvo – izobrazi nabor prvovrstnih ustvarjalcev na področju vizualnih komunikacij. Košir vidi tesno povezanost umetnosti in ekonomije, saj mora večina umetnikov najti način, da na tak ali drugačen način iztrži svoje delo. »V tem pogledu so oblikovalci v boljšem položaju, saj veliko bolj kot likovniki delujemo na polju uporabnega in dobičkonosnega.«
Radi imajo lokalno okolje
Glede zaposlitve po končani izobrazbi se Košir ne obremenjuje, saj oblikovanje vidi kot prilagodljiv in univerzalen poklic, pri katerem lahko svoje znanje uporabi na precej širokem polju delovanja. Precej povpraševanja vidi na področju digitalnih medijev zlasti pri razvoju raznih aplikacij in naprav oziroma pri ustanavljanju raznih start up podjetij, kjer je tveganje relativno visoko, saj je plačilo odvisno od uspeha. »Sam sem že sodeloval pri takšnih projektih in navkljub neuspehu mislim, da se šele tako zaveš pomena svojega dela v realnem tržnem kontekstu in posledično postaneš bolj odgovoren do sebe, do naročnika in do stroke.«
S tem se strinja tudi Sara Bezovšek, ki s Koširjem trenutno sodeluje na projektu celostne grafične podobe nekega podjetja. Odhod v tujino je ne zanima. »Rada imam lokalne projekte, saj tako optimistično in počasi poskušam izboljšati vizualno kulturo v Sloveniji,« pojasnjuje in dodaja, da pri nas ni zelo veliko primerno usposobljenega kadra, zato velikokrat popravlja za t. i. samooklicanimi grafičnimi oblikovalci.
Grafično oblikovanje je po njenem mnenju pri nas podcenjeno, kar najbolj opaža s strani srednje generacije, ki ji včasih pripiše tudi naziv slikarja. »Nisem preveč umetniški tip človeka. Oblikovanje me zanima bolj s tehničnega vidika, pomemben mi je sistem za nekim dizajnom. Estetika je v tem primeru posledica in nadgradnja neke kompleksne, logične in premišljene rešitve problema. Sama sledim načelu, da forma sledi funkciji. «
Generator kritičnih misli
Z umetnostjo pa si je vedno želela ukvarjati Petra Zaviršek, ki je poklic restavratorja spoznala že kot otrok. Študentka tretjega letnika konserviranja in restavriranja likovnih del trenutno sodeluje na projektu Po kreativni poti do praktičnega znanja, kjer želijo vplivati na razvoj in izboljšavo oljnih barv. Namen projekta je povezovanje visokošolskih zavodov z gospodarstvom, prek katerega mladi v času šolanja pridobivajo praktične izkušnje in posledično kompetence, znanja in veščine, ki so potrebne, da se lahko po koncu študija vključijo v delo.
Na vprašanje, ali možnost zaposlitve torej obstaja, suvereno odvrne ne. Čeprav je povsod ogromno dela, nikjer ne zaposlujejo, zato razmišlja, da bi ponovno začela od začetka in se vpisala na študij strojništva. »Že od nekdaj mi je bilo zanimivo, ker sem po duši matematičarka, a tudi, če bi končala študij strojništva, bi si želela delati v restavratorstvu.«
Da vprašanje zaposlitve ne bi smelo pretirano usmerjati študijskega procesa na akademiji, je prepričan Simon Hudolin, študent drugostopenjskega programa slikarstvo. Le ta je zanj generator kritične misli. »To, da se pri nas s slikarstvom težko preživlja, je splošno znano. Večina mojih kolegic in kolegov živi pod pragom revščine. Globoko pod pragom. Vendar pa ne delamo na drugih, po navadi sorodnih, področjih zgolj iz nuje, ampak tudi zaradi drugih, strokovnih interesov,« trenutno stanje pojasnjuje Hudolin, ki se preživlja tudi s pedagoškim delom, filmsko scenografijo in razstavninami.
Na domači umetniški sceni je po njegovem mnenju težko prodati umetniška dela, saj je umetnostno občinstvo večinoma prerevno, da bi kupovalo umetnost. Čeprav je v tujini ponekod drugače, tam raje vlagajo v svoje kot v tuje umetnike. »Prednost dela v domačem okolju je, da poznaš ljudi, ki ti lahko pomagajo. Zgradili smo si mreže, v katerih smo močnejši in nam je zato lažje.«
Razumljeni kot nujen strošek
Na vprašanje, ali je umetnost pri nas cenjena, Hudolin odgovori: »Da, slikarstvo je cenjeno.« Po njegovem mnenju ne gre toliko za to, ali je cenjena, ampak kako je cenjena umetnost. Čeprav del populacije razume in ceni kritično vlogo umetnosti, je to navadno tisti del, ki nima posebno velike ekonomske in politične moči. Tržna naravnanost družbe po njegovem ni v nasprotju z umetnostjo, položaj, kot ga imamo mi in nam podobne države, pa je zanj zavajajoč. »Prek razpisov prodajamo projekte državi, občinam, Evropski uniji ... Res, da se nam ni treba podrejati zahtevam zasebnih zbirateljev, ker jih ni, moramo pa se toliko bolj podrejati zahtevam razpisov.«
