Tiskane izdaje
Že od slovesne premiere prvih dveh epizod serije Mladi papež na filmskem festivalu v Benetkah septembra lani in še zlasti po tem, ko se je na HBO, Skyju in Canalu+ odvrtelo vseh deset, se vrstijo pohvale, da je ta čas najboljši italijanski režiser Paolo Sorrentino naredil mojstrovino.
Serija je osvojila kritike in gledalce, zato oskarjevec Sorrentino (Neskončna lepota), ki je tudi njen soscenarist, že pripravlja drugo sezono. No, nekaterim gledalcem, predvsem tistim, ki verjamejo v absolutno čistost in poštenost Vatikana, cerkve in papeža in ki domišljijsko serijo presojajo s perspektive realnosti, se lahko zdi pohujšljiva, celo heretična.
Serija se začne realistično, s prikazom množice ljudi na Trgu sv. Petra v Vatikanu, ki želi slišati govor novega papeža. On se nasmejan pojavi na balkonu in po sproščenem pozdravu, kakršen nam je ostal v spominu tudi Frančiškov takoj po izvolitvi, nadaljuje v slogu, ki osupne množico. »Pozabili smo masturbirati, ne dovolimo gejevskih zakonov in seksa iz užitka ... Pozabili smo se igrati in biti srečni.«
Novi papež, prvi Američan v zgodovini papeštva, ki si je izbral ime Pij XIII., je resda drzen, a ne toliko, da bi v resnici kaj takega rekel. Samo sanjal je. Vseeno te sanje nakažejo, da bomo v seriji spremljali kontroverznega papeža, 47-letnega kardinala Lennyja Belarda iz New Yorka, ki s svojo hladnostjo, nepredvidljivostjo, arogantnostjo ne neha šokirati kardinalov.
Še njim, ki so ga izvolili, ni povsem jasno, s kakšnimi vse preračunljivimi igrami se je to zgodilo, a dejstvo je, da so mislili, da bodo z njim zlahka manipulirali, pri čemer so se ušteli. Tudi on sam pravi: »Konklave je kraj, kjer se igrajo igre.«
Sijajni Jude Law
Pij XIII., ki ga sijajno upodablja Jude Law, ni niti približno tak, kot so kardinali pričakovali. Čeprav je mlad, je konservativen, avtoritaren, do svojih sodelavcev je neusmiljen, ne tolerira jim nikakršnih pomanjkljivosti.
Hoče zamenjati prefekta kongregacije za kler Assenteja (Maurizio Lombardi), ker je homoseksualec, na živce mu gre njegov nekdanji mentor ameriški kardinal Michael Spencer, ker je pričakoval svojo izvolitev za papeža (James Cromwell), prezirljiv je do kardinala državnega tajnika Voiella (Silvio Orlando).
On se predstavlja kot popoln. »Nimam greha, ki bi se ga lahko spovedal,« reče vatikanskemu spovedniku pri prvem srečanju. »Morda je moj največji greh to, da me vest za nič ne bremeni.«
Že zgolj to pomembno govori o njegovem značaju, kmalu zatem pa še besede, ki jih izreče svoji sodelavki za stike z javnostjo (igra jo Cécile de France), ko mu pove, da je diplomirala na Harvardu: »Zame kakor za večino Američanov Harvard pomeni samo eno – propadanje. Tam vas učijo, kako se ponižati, jaz pa se skušam vzdigniti.«
Vidni nevidni papež
Pij XIII. v svoji pisarni najprej prižge cigareto, za opozorilo, da je Janez Pavel II. tu prepovedal kajenje, se ne zmeni. Ko isto poskuša tudi šefinja za stike z javnostjo, ji da vedeti, da tam lahko kadi le on. Papež je poln nasprotij, po eni strani je megaloman, kar se kaže tudi v razkošnih oblačilih (kreiral jih je Giorgio Armani), po drugi strani hoče biti neopazen.
»Želim biti nevidni papež,« reče in šefinji za stike z javnostjo prepove uporabo njegovih fotografij za promocijo – na razglednicah, krožnikih, pepelnikih. Pravi, da bo kot najpomembnejši umetniki, ki se niso kazali v javnosti – J. D. Salinger, Stanley Kubrick in Banksy. Rad bi bil nedostopen kot rockovski zvezdniki, doda.
Skoraj nikomur ne zaupa, zato za osebno tajnico izbere sestro Mary (Diane Keaton), ki ga je vzgajala v sirotišnici od njegovega osmega leta, ko sta ga starša hipija zapustila. To, da ga starša nista marala, je njegova največja bolečina, ki je tudi čas ni ublažil. Samo sestri Mary zaupa, da ne bo rovarila za njegovim hrbtom, vendar ga kmalu tudi ona ne sme več klicati po imenu in čez čas tudi do nje spremeni odnos.
Za današnje filme in serije, sploh če se dogajajo v sodobnem času, je značilno, da v njih ni videti cigaretnega dima. V tej seriji pa poleg papeža, ki ves čas kadi, kadijo skoraj vsi, celo sestra Mary, in to je eden od detajlov, ki ni čisto fikcijski.
V Vatikanu, kjer je kakih pet trgovin in v katerih smejo kupovati le člani kurije ter prebivalci vatikanskega mesta, prodajo na leto toliko cigaret, kot da bi vsak upravičenec do nakupa v povprečju vsak dan pokadil približno tri škatlice. Gotovo jih ti zaradi nižjih cen kupujejo tudi za druge ljudi, a vseeno v Vatikanu ne kadijo malo, kakšno si je na primer rad prižgal tudi papež Ratzinger.
Prepričljivi kardinali
Še kako prepričljivo pa delujejo tudi vizualni prizori kardinalov, ki, mimogrede, bolj kot v svetnikih vidijo svoje idole v nogometaših. Nekateri gledalci v tej seriji, tudi nehote, primerjajo domišljijo z resničnostjo, a po nepotrebnem. Jasno je namreč, da 47-letnik ne bi mogel biti izvoljen za papeža, že Wojtyla, ki jih je imel ob izvolitvi 58, je veljal za sila mladega.
Dolgi pontifikati načeloma niso zaželeni. Izvolitev tako mladega papeža pa ne nazadnje ni možna tudi zato, ker je najmlajši kardinal, Dieudonné Nzapalainga, imenovan pred kratkim, star 49 let. A kot kaže zgodovina, se nikoli z gotovostjo ne ve, kakšen človek bo sedel na papeški prestol.
Z naštetim pa papeževih kontroverznosti ni konec. Njegovo erotično domišljijo buri žena švicarskega gardista (Ludivine Sagnier), kadar si ne obuje rdečih čevljev, si natakne japonke, grozeče vpije na zbrano množico, da je pozabila Boga in da jim on gotovo ne bo dokazoval, da Bog obstaja, v nekem trenutku celo prizna, da osebno ne veruje v Boga, vatikanskega spovednika sili, da mu izdaja skrivnosti iz spovednice.
Estetiziranost
Serija je vizualno razkošna in estetska, na primer žanrski prizori otrok, redovnice, ki se žogajo, posnetek Michelangelove Pietà s ptičje perspektive ... Impozantna je scenografija, tako interierja kot eksterierja, predvsem vatikanskih vrtov.
Vtis je, kot bi bila serija posneta v prelepem vatikanskem okolju, a so jo večinoma posneli v rimskih studiih Cinecittà, kjer so poustvarili vatikanski interier, in deloma v Beneški palači v Rimu, pravzaprav v avtentičnem ambientu, saj je bila ta palača svojčas papeška rezidenca. Prizore na vatikanskih vrtovih pa so posneli pri raznih vilah, na primer Medici v Toskani, in v botaničnem vrtu univerze La Sapienza v Rimu. Deli zadnje epizode so nastali na Trgu sv. Marka v Benetkah.
Sorrentino je hotel pokazati, da so za javnosti vidnim vatikanskim obredjem samo ljudje, s takšnimi in drugačnimi ambicijami, političnimi igrami in intrigami. Serija je nabita s spopadi med papežem in nekaterimi kardinali, kjer ne manjka udarcev pod pasom. V njej je, tako kot v Sorrentinovih filmih Neskončna lepota in Mladost, polno metafor, simbolov, nadrealističnih prizorov ter vznemirljivega vzdušja, kjer je papež lik, do katerega se ni lahko opredeliti.
Ali bolj vzbuja naklonjenost ali nenaklonjenost, je težko reči, vsekakor bolj naklonjenost pri tistih, ki so jim ljubi nekonvencionalni liki. Papež ni samo grob in prebrisan, ampak tudi negotov in ranljiv. Odločitve pa ne otežuje le lik sam po sebi, poln protislovij, ampak s svojo magnetično interpretacijo in privlačnostjo tudi Jud Law.
Sorrentino je, skratka, v seriji z lucidnimi in duhovitimi dialogi in vrhunskimi igralci pokazal, da se v Vatikanu za tančico vere dogaja veliko stvari in sploh ne le slabih. Prikaže tudi, da je v nekaterih vatikanskih dostojanstvenikih neizmerno veliko topline in dobrote, ne nazadnje tudi mladi papež ni čisto tak, kot bi rad – tudi zaradi travme iz otroštva – o sebi navzven ustvaril vtis.
