Tiskane izdaje
V številnih svetovnih metropolah so sodobne muzejske zgradbe, ki jih je vredno obiskati, ne da bi si ogledali njihovo notranjost. Njihova arhitektura je tako impozantna, da so zanimive same po sebi.
Spektakularne muzejske zgradbe imajo raznovrstne podobe: videti so kot nasedle ladje, kot jekleni valji, z vijugastimi strehami oponašajo gričevnato krajino ali pa so preprostih kockastih oblik iz stekla in jekla. Funkcionalnost muzejev je danes v drugem planu, v ospredju je arhitektura. Muzeji so prevzeli mesto cerkvenih zgradb.
Zveneča imena
Spektakularni muzeji vznikajo po vsem svetu, v Evropi, Aziji, Avstraliji, ZDA. Njihovi avtorji so večinoma ena in ista zveneča imena: Frank Gehry, Tadao Ando, Zaha Hadid, Renzo Piano, David Chipperfield, Daniel Libeskind, Rem Koolhaas, Jean Nouvel. Ti arhitekti so sami blagovne znamke. Kakor da bi na svetu obstajalo le nekaj deset arhitektov, ki potujejo iz mesta v mesto in jih zaznamujejo.
Če primerjamo morda javnosti najbolj znana arhitekta, Američana Franka Gehryja in Nizozemca Rema Koolhaasa, katerih zgradbe postavljajo po vsem svetu, je treba reči, da je med njima kar velika razlika. Gehry je prvak v dekonstruktivističnih megaskulpturah, ki so nočna mora za statike, medtem ko Koolhaas velja za sofisticiranega avtorja prostorsko in programsko kompleksnih zgradb in enega vodilnih komentatorjev sodobne družbe. Sam cinično pravi, da je »arhitekt surfer na valu kapitala«.
Zaznamujejo podobe mest
Ko odprejo muzeje, pod katere se podpisujejo zvezdniški arhitekti, o njih poročajo vsi svetovni mediji, objavljajo čudovite fotografije, na katerih so zgradbe največkrat še atraktivnejše, kot so v resnici. Vtis je, da so bili ti muzeji narejeni za vabo turistom in s tem namenom jih tudi v resnici marsikdaj postavijo. O umetninah, ki so jih postavili vanje, ni veliko govora, in marsikdaj tudi niso nič posebnega, in četudi so, javnost na splošno zanimajo manj od muzejske zgradbe.
Te zgradbe po eni strani pomembno zaznamujejo podobo mest, po drugi strani pa se zastavlja vprašanje o pomenu muzejev za 21. stoletje. So sploh še prostor za shranjevanje in razkazovanje umetnin, za izobraževanje, raziskovanje? Kdo je njihovo ciljno občinstvo?
Prekinitev s tradicijo
Muzejski arhitekturni bum se je zgodil po letu 1997, ko je Frank O. Gehry iz industrijsko opešanega baskovskega mesta Bilbao s svojo muzejsko zgradbo naredil globalno kulturno turistično središče. Muzej so zgradili za Guggenheimovo zbirko.
Takrat so nastajale popolnoma drugačne stavbe, ki so prekinile s tradicijo. Konec je bilo s simetrijo in uveljavil se je dekonstruktivizem, pojem, ki ga je vpeljal ameriški arhitekt Philip Johnson leta 1988 z nenavadno razstavo. Dekonstruktivistične stavbe, statično zelo zapletene, delujejo, kakor da se bodo vsak čas zrušile. Glavna značilnost so nepravilne oblike. Ni več nujno, da so vrata, stopnice in okna čemu namenjeni, ampak imajo posebno, estetsko funkcijo.
Med dekonstruktivističnimi arhitekti je posebej izstopila Zaha Hadid, Iračanka, ki živi v Londonu in je leta 2004 dobila najprestižnejšo arhitekturno nagrado, Pritzkerjevo. Njene zgradbe delujejo, kot da zanje ne veljajo zakoni gravitacije, njeni »tekoči« prostori pa kritikom in gradbenikom jemljejo dih. Pred tem so se ti dolgo samo čudili njenim načrtom, ker nihče ni niti pomislil, da bi skušal kaj takega zgraditi.
Architainment
Dekonstruktivisti so prebili led, njihove zgradbe pa danes imenujejo architainment, kar je oznaka za kombinacijo kapitalizma, senzacionalne oblike in arhitekture. Zastavlja se tudi vprašanje, kako hitro se bomo naveličali dekonstruktivističnih teženj po doseganju učinka, ki je pogosto senzacionalističen. Gre res za revolucionarne zgradbe ali zgolj objekte, namenjene podobi in promociji nekega mesta ali države? Bodo te zgradbe tudi po desetletjih delovale estetsko?
Zanimivo je še nekaj. V novejšem času odpirajo muzeje bogati posamezniki oziroma njihove fundacije ali korporacije. Tak primer je muzej sodobne umetnosti Louis Vuitton, ki ga je lani v Parizu odprla multinacionalka LVMH in je bil z izgovorom nacionalnega interesa sofinanciran tudi z javnim denarjem. Zgradbo, pod katero se je podpisal Frank Gehry, so mediji ob odprtju opisovali kot veliko jadrnico, kot ptico tik pred vzletom, kot stekleni oblak ...
Eden redkih, ki si je upal kritizirati zgradbo, je bil Guardianov kritik Rowan Moore. Izrazil je obžalovanje, ker velika steklena jadra, ki ovijajo zgradbo, zamegljujejo njeno razbiranje in razbijajo skladnost strukture in pročelja. Angleškemu kritiku bi bilo bolj všeč, če bi se zgradba zadovoljila z racionalno logiko koristnega projekta.
Novi gradbeni prijemi
Kljub nekaterim kritikam je treba priznati, da je arhitektura, ki se je znebila nuje racionalnega, prinesla tudi pozitivne rezultate. Nastale so izjemne zgradbe, ki so zahtevale tudi povsem nove gradbene prijeme in bodo po vseh merilih zagotovo prestale preizkušnjo časa.
Zadnji tak primer je muzej sodobne umetnosti Garaža v Moskvi, ki ga je po naročilu zbirateljice umetnin in mecenke Daše Žukove, žene milijarderja Romana Abramoviča, projektiral Rem Koolhaas. Muzej v znamenitem parku Gorki so odprli junija v nekdanjem modernističnem paviljonu, zgrajenem leta 1968, v katerem je bila nekdaj med Moskovčani priljubljena restavracija. Leta 1990 so restavracijo zaprli, paviljon pa je propadel.
Iz starega objekta, nekdanje destilirnice, je Koolhaas letos končal tudi muzej v Milanu, ki ga je financirala modna hiša Prada. Koolhaas je obstoječemu objektu dodal tri nove, v katerih bodo poleg razstav še drugi kulturni dogodki.
Novi muzeji se ne spreminjajo le arhitekturno. Notranjost mora biti takšna, da se ljudje v njih dobro počutijo, morajo imeti trgovino s privlačnimi izdelki in vsaj kavarno, če že ne restavracije. Marsikje so ob muzeju tudi park s skulpturami in rekreativnimi površinami, otroško igrišče, prostor za varovanje otrok ...
Več muzejev in obiskovalcev
V zadnjih dveh desetletjih se je število muzejev po svetu povečalo s 23.000 na 55.000. Po podatkih Economista vlaganja v nove muzeje po svetu ta čas znašajo 250 milijard evrov. Samo na Kitajskem so od leta 2000 zgradili kar 1500 muzejev – njihovo število se je povečalo z 2000 na 3500. Po svetu narašča tudi število obiskovalcev muzejev.
V Sloveniji razen širitve Narodne galerije v obstoječ sestavni del kompleksa Narodni dom in njegove prenove, ki bo končana v začetku prihodnjega leta, drugih muzejskih gradenj ali prenov ni. Tudi opaznejše povečanje števila obiskovalcev, tako tujih kot domačih, si slovenski muzeji težko obetajo. Tujih ne zato, ker še zdaleč nimajo pokazati toliko kot znameniti muzeji po svetu, poleg tega ni v navadi Slovencev, da bi obiskovali muzeje.
