Muzejske dragocenosti: Kobetov tarok

Muzej novejše zgodovine Slovenije: Na igralnih kartah je Boris Kobe vizualiziral svojo pot skozi taborišča.

Objavljeno
21. avgust 2015 12.54
 J. Š. A., kultura
J. Š. A., kultura

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije (MNZS) v vsaki zbirki­ hranijo enega ali več predmetov, ki izstopajo zaradi svojega­ pomena in so pomembni za našo zgodovino oziroma so nosilci zanimivih zgodb.

Muzejska zbiralna politika zajema predvsem predmete iz obdobja od začetka 20. stoletja do danes, zaradi zgodovine muzeja pa se precej takšnih predmetov navezuje predvsem na obdobje druge svetovne vojne.

Med predmeti bi lahko izpostavili Kobetov tarok, ki je nastal po osvoboditvi taborišča v Allachu leta 1945. Komplet kart prek metafore igre edinstveno zajame avtorjevo celostno doživljanje koncentracijskega taborišča od prihoda do osvoboditve. Unikatnost uporabe medija kart in njihova velika povednost vzbujata ogromno zanimanja tako pri nas kot v tujini.

Posebnost kart je, da z njimi ni mogoče igrati taroka. Pikovo in križevo desetico je Kobe upodobil kot asa, kar razlagajo kot namerno napako, s katero je hotel odvrniti od igre morebitne kvartopirce. Na srčev as se je – srčno – tudi podpisal. V angleščini, kot bi šlo za izvozni artikel, je pripisal »Printed by Kobe Boris, No. 142841 KZ ­Allach«.

Na kartah je Boris Kobe vizualiziral svojo pot skozi taborišča. Bil je sodelavec Osvobodilne fronte, ki so ga na začetku leta 1945 aretirali in februarja deportirali v Dachau. Naslednji mesec so ga preselili v podružnico Überlingen, aprila pa dokončno v Allach, kjer je dočakal osvoboditev.

Ikonografijo življenja in smrti, prežeto z močjo človeške volje, je na kartah organiziral skladno z lastno zgodbo. Prvih enajst kart prikazuje prihod v taborišče in razčlovečenje v njem, higienske pogoje in hrano, naslednjih osem različne oblike krutosti, med podobami odločilnih kart – pagata, monda in škisa – pa izstopa predvsem slednji. Najmočnejša karta prikazuje človeško moč in ­solidarnost.

Kobe je bil Plečnikov učenec, ki se je formiral tudi v Parizu, široko pa je znan predvsem kot urbanist ter arhitekt prenove ljubljanskega mestnega jedra, kot slikar angažiranih tem in, na drugi strani, v intimizem in vsakdanjost zazrt umetnik ter tudi kot pomemben soustvarjalec prvih povojnih slovenskih celovečercev, ki jih je ustvaril takoj po osvoboditvi.