Tiskane izdaje
Bienalne nagrade in štipendije za izjemne kulturne dosežke na področju umetnostne teorije in kritike, ki so imenovane po slovenskem kuratorju sodobne umetnosti in likovnem teoretiku, pesniku in prevajalcu Igorju Zabelu (1958-2005), podeljuje Društvo Igorja Zabela skupaj z avstrijsko Fundacijo Erste od leta 2008, vsaki dve leti, vsakič v drugem mestu.
»Nagrada za izjemne dosežke na področju umetnostne zgodovine in teorije se zdi kot luksuzno blago. A v časih, v katerih smo, potrebujemo luksuz,« je zbrane goste nagovoril Franz Karl Prüller iz Fundacije Erste. »Beseda luksuz prihaja iz latinske besede lux, kar pomeni luč, svetlobo. Gre za stvari, ki v naša življenja prinašajo luč. Ta luč pa je potrebna predvsem danes, v temnih časih, da nas vodi.«
Letošnja nagrada Igorja Zabela, med prejemniki katere je tudi slovenski umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, pošilja svetu jasno sporočilo podpore kritični misli v današnji Evropi.
Kot je povedala članica žirije, ruska umetnostna teoretičarka in filozofinja Keti Čukrov, gre za podporo tistim, ki se ukvarjajo z robnimi, pogosto prezrtimi temami, brez računice, kaj bodo s svojim raziskovalnim delom dosegli. »Zmagovalci niso tisti, ki delajo uspešne kariere, temveč raziskovalci, ki ustvarjajo zgodovino.« Kot primer je navedla Miklavža Komelja in njegovo monografijo Kako misliti partizansko umetnost?, ki je po njenih besedah »pomembna za naslednje rodove«.
Žirijo (v kateri je vedno po en predstavnik iz Slovenije) sta letos poleg Keti Čukrov sestavljala se dva člana: Rainer Fuchs (umetnostni zgodovinar in kurator, namestnik direktorja v dunajskem MUMOK) ter Apolonija Šušteršič (umetnica in arhitektka, ki živi v Ljubljani in Oslu). Žirija je izbrala glavnega nagrajenca, ki prejme nagrado v višini 40.000 evrov in dve delovni štipendiji v višini 12.000 evrov. Tretjo delovno štipendijo vsakič izbere glavni nagrajenec.
Kriteriji izbora žirije, kot je pojasnila Čukrova, so bili usmerjeni k tistim teoretikom, ki ustvarjajo most med različnimi družbenimi, političnimi, kulturnimi in etničnimi sredinami, med Vzhodom in Zahodom. »Miklavž Komelj piše zgodovino umetnosti na novo. Njegove teorije partizanske umetnosti so se dotaknile mnogih aktivističnih teoretikov, kakor tudi njegovo zanimanje za tisto umetnost, ki je spregledana ali celo zavračana,« je dodala.
Ruska disidentska scena
Glavno nagrado je prejela Ekaterina Degot za svoje interdisciplinarno delo kritičarke in kuratorke, v katerem se osredotoča na družbeno-politične in umetnostne teme (od avantgarde do sodobne umetnosti) v Rusiji in vzhodni Evropi. Letos so v umetniških krogih odmevali njeni blogi o Manifesti 10 v St. Petersburgu, največji evropski nomadski razstavni prireditvi za sodobno umetnost, ki so jo hoteli mnogi zaradi Putina in vojnih razmer z Ukrajino bojkotirati.
V svojih zapisih je Degotova izpostavljala, kako usodno bi bilo v teh časih izključiti ruske umetnike iz mednarodne izmenjave, navkljub tveganju te ugledne umetnostne prireditve, da bi bila izkoriščena za kultiviranje podobe Putinove Rusije. »Zelo sem hvaležna za nagrado, še posebej, ker jo vidim kot dejanje solidarnosti z intelektualci Rusije v enem od najbolj temačnih obdobij zgodovine te države,« je komentirala Ekaterina Degot odločitev žirije.
Degotova je kot glavna nagrajenka izbrala enega od treh prejemnikov delovnih štipendij. Podelila jo je Kirillu Medvedevu, moskovskemu pesniku in publicistu izrazite disidentske drže ter njegovi neprofitni založbi Svobodni marksistični tisk.
Gre za izobraževali projekt, s katerim spodbujajo sodobni marksizem in kritično teorijo, politično angažirano umetnost in poezijo. Z objavami in s pobudami načenjajo vprašanja od zgodovine delavskih, socialističnih in antifašističnih skupin do ženskih, homoseksualnih in manjšinskih gibanj. Kirill je politični aktivist, znan po svojih jasno izraženih disidentskih stališčih.
»Deluje podobno, kot so intelektualci v starih, trdih ruskih časih,« ga je predstavila Degotova. »Med ljudi prinaša tisto misel, ki je bila v Rusiji v zadnjih dvajsetih letih takorekoč izbrisana. To je predvsem marksistična misel. Objavlja dela Marxa, Marcuseja, Pasolinija in drugih.«
V Prago in Ljubljano
Bienalna nagrada, ki se podeljuje za izjemne kulturne dosežke kustosom, umetnostnim zgodovinarjem in teoretikom, piscem in kritikom, katerih delo se nanaša na Srednjo, Vzhodno in Jugovzhodno Evropo, pa ima poleg glavnega nagrajenca in njegovega izbranega prejemnika delovne štipendije še dve delovni štipendiji. Letos jih je žirija poslala v Ljubljano in Prago.
Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar, pesnik in prevajalec iz Ljubljane, jo je prejel za raziskovalno delo, v katerem preiskuje odnose med umetnostjo in politiko ter spregledano umetnost in umetnike. Žirija je kot njegov pomemben prispevek prepoznala monografijo Kako misliti partizansko umetnost?
Karel Císař je umetnostni teoretik, kurator in profesor asistent na Akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje v Pragi. Osrednja tema njegove raziskave so sodobne teorije interpretacije, komisijo pa je navdušilo tudi njegovo poznavanje in spretno rokovanje z različnimi mediji, od likovne umetnosti, fotografije, filma, literature, arhitekture in oblikovanja.
Pomembna materialna podpora
Nagrada Igorja Zabela je v skupnem znesku 76.000 evrov ena bolj prestižnih nagrad za tovrstne kulturne dejavnosti. »V teh predelih vzhodne in jugovzhodne evrope pogoji za teorijo, raziskovanje in pisanje niso idealni,« meni Keti Čukrov.
»Mnogi umetnostni teoretiki, kuratorji in filozofi v tej regiji živijo v prekernih odnosih, negotovih materialnih in eksistenčnih pogojih. Zato ta nagrada ni samo kulturno politični instrument, temveč je pomembna materialna podpora. Tem ljudem bo pomagala, da bodo lahko nadaljevali s svojim delom.«
Nagrada Igorja Zabela se podeljuje vsakič v drugem mestu. Po Ljubljani (2008), Barceloni (2010) in Varšavi (2012) se je letos okoli 150 povabljenih gostov zbralo na Dunaju, kjer so jih poleg fundacije Erste gostili še Muzej moderne umetnosti MUMOK in Združenje likovnih umetnikov Secession.
Srečanje je pospremila mednarodna konferenca z naslovom Neprekinjeni dialogi, ki je potekala v prostorih Muzeja moderne umetnosti MUMOK. V pogovorih so nagrajenci predstavili svoje delo in poglede. Karel Císař je z Rainerjem Fuchsom razpravljal o svoji razstavi Podobe in vzori (Obrazy a předobrazy) v Mestni galeriji Praga (2013). Miklavž Komelj in Apolonija Šušteršič sta se posvetila izreku Ludwiga Hevesija na fasadi Secession: Vsakemu času svojo umetnost, vsaki umetnosti njeno svobodo. Keti Čukrov, Ekaterina Degot in Kirill Medvedev pa so spregovorili o neopatriotizmu in možnosti disidentstva v sodobni Rusiji.
V podporo zapuščini
Nagrado Igorja Zabela za kulturo in teorijo podeljujeta Fundacija Erste in Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo od leta 2008. Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo skrbi za dediščino in delo umetnostnega zgodovinarja in kustosa Igorja Zabela, ki je bil vse svoje življenje vpet v številna teoretska in kulturna področja.
Bil je literat, teoretik, pisec kratkih zgodb, esejist, kustos, književni in umetnostni kritik, filozof, prevajalec ter mentor novim generacijam kustosov in kritikov sodobne umetnosti. Lani je v sodelovanju z Moderno galerijo, v kateri je Zabel deloval, in s Fundacijo Erste izdalo publikacijo o Igorju Zabelu, začeli so pripravljati dokumentarec, katerega režijo je prevzel Damjan Kozole, leta 2017 pa načrtujejo izid publikacije, v kateri bodo prispevki vseh nagrajencev, ki jih je bilo doslej 17 iz 14 držav.
Glavno nagrado je prejel hrvaški kuratorski kolektiv What, How & for Whom (WHW; Kaj, kako in za koga), poljski umetnostni zgodovinar in nekdanji direktor Narodnega muzeja v Varšavi Piotr Piotrowski ter makedonska kuratorka in teoretičarka Suzana Milevska.
Slovesna podelitev nagrad je bila v prostorih dunajskega združenja likovnih umetnikov Secession, ki jo je priložnostno oblikoval avstrijski umetnik Josef Dabernig (letos so mu v muzeju MUMOK pripravili retrospektivno razstavo).
