Tiskane izdaje
Eden od osrednjih elementov šintoizma je dejanje očiščenja. Če bi se radi harmonično združili z naravo in vsem, kar obstaja, je treba opraviti fizično in duhovno očiščenje. Voda je seveda neizogiben sestavni del tega procesa, saj je živi »kami«, božanska sila narave, ki jo častijo japonski šintoistični verniki.
Kopanje je zato na Japonskem sveto opravilo, ki je postalo bistven del kulturne in narodne identitete, zato so Unescu predlagali, da bi kulturo potapljanja v vodo zaščitili kot »nematerialno kulturno dediščino« te države. Japonci upajo, da jim bodo ugodili še pred olimpijskimi igrami, ki jih bodo leta 2020 pripravili v Tokiu.
Najbrž ni treba omenjati, da kopanje ni isto kakor umivanje. Seveda se je treba pred vsakim vstopom v naravno vulkansko kopalno kad z vrelcem tople vode (onsen), domači sod iz cipresovega lesa (ofuro) ali javno kopališče (sento) temeljito umiti ter udeležiti ceremoniala kopanja telesno čist in psihično pripravljen za potop v globoko samorefleksijo. Antropolog Scott Clark v knjigi Pogled iz kopalne kadi piše: »Kopati se na Japonskem z zavedanjem, kaj to dejanje pomeni, je enako, kakor doživeti nekaj zelo japonskega. To je pravzaprav potapljanje v japonsko kulturo, ne samo v vodo.«
»Kopanje je kulturni običaj, ki odraža bistvo tega, čemur pravijo biti Japonec,« je v enem od esejev zapisala Lesley Wynn z Univerze v San Franciscu. »Sento, onsen in ofuro so tesno prepleteni s pojavom narodne identitete in predstavo o njej.« Vsebujejo filozofsko-verski, skupnostni in družbeni element, zato ne pretiravamo, če zapišemo, da je na Japonskem dovolj povedati, kako se kopaš, in že je vsem jasno, kdo pravzaprav si.
Danes ima gotovo vsako stanovanje na Japonskem globoko kopalno kad, po možnosti izdelano iz lesa japonske ciprese. Ljudje v njej povprečno preživijo od pol ure do 45 minut, večinoma po večerji. Če je gost na obisku ravno ob tem času, mu dovolijo, da se namoči prvi, pa tudi družinski člani se potapljajo v vodo po hierarhičnem vrstnem redu. Prednost imajo starejši moški, šele ko se oni okopajo, so na vrsti ženske.
Sproščeno druženje
Tudi če imajo Japonci doma svoj ofuro, še vedno obiskujejo javna kopališča. Sento, kar dobesedno pomeni 'denar' ali 'kovanec za 100 jenov', ni več tako priljubljen kakor nekoč in takšnih kopališč je čedalje manj. Vendar je njihov pomen bil in ostal nespremenjen: sporazumevanje z drugimi ljudmi, pogosto s sosedi iz iste mestne četrti, v nobenih drugih okoliščinah ne more biti tako sproščeno in brez vpliva motečih zunanjih dejavnikov kakor prav v topli vodi. Ta jih združuje, odpira, spodbuja medsebojne stike in jih povezuje.
Na Japonskem je še približno pet tisoč kopališč sento, vendar sodobni življenjski slog kljub temu ne zanika smisla njihovega obstoja. Prej bi lahko rekli, da potrjuje njihov družbeni pomen v času televizije in računalnikov, majhnih stanovanj in prisilne osamljenosti odtujenega človeka. Kopališč sento je morda res čedalje manj, vendar je kadi onsen čedalje več. Tujim turistom priporočajo kopanje v naravnih kadeh kot nujen sestavni del kakršnegakoli turističnega programa. Kajti če bi nekdo rad spoznal japonsko kulturo, se mora namočiti v toplo vodo vulkanskega vrelca.
Šinto dobesedno pomeni 'pot bogov', in ker so bogovi pravzaprav naravne sile, je fizična povezava med človekom in prostorom, v katerem živi, zelo pomembna. Vulkansko območje, na katerem počivajo japonski otoki, je ustvarilo številne tople vrelce, v katerih je veliko zdravilnih mineralov, ki lahko pomagajo ozdraviti ljudi številnih bolezni. Poleg tega tovrstne naravne kopeli spodbujajo japonskega človeka, naj se fizično združi s tlemi, na katerih je bil rojen, in z namakanjem v vodi dotakne moči boga, h kateremu moli.
Kopanje v vrelcu onsen dobesedno potrjuje »japonstvo« in je poosebljenje japonske identitete. Voda se sicer pojavlja v skoraj vseh drugih religijah in namakanje v vodi velja za dejanje očiščenja od greha tako v krščanski kot muslimanski tradiciji, vendar je to dejanje v japonski kulturi precej več kakor verski obred. Potopiti se v toplo vodo vrelca onsen pomeni dotakniti se duše Japonske.
In če vemo, da takšne kadi praviloma stojijo ob dobro vzdrževanih vrtovih ali nekje, od koder je mogoče uživati v razgledu na prekrasno, nedotaknjeno naravo, spet pridemo do tiste funkcije kopanja, ki ni samo zdravilna, ampak tudi transcendentalna. Med sedenjem v vodi se osvobajamo stresa, vračamo k sebi in doživljamo polno moč lepote, skozi katero govorijo bogovi.
Pot so globalne kopeli
Budizem je kot uvožena religija na Japonskem sprejel kulturo kopanja. Ne samo da so se v obdobju Nara (710– 794 n. št.) pojavile »dobrodelne kopeli«, ki so jih v budističnih templjih za revne omogočali pripadniki krajevne elite, ampak je že vstop v vodo dopolnjeval budistični obred očiščenja in molitev za mrtve prednike.
Uvrstitev tradicije kopanja na Unescov seznam zaščitene dediščine je predlagal 39-letni Takeši Macunaga, predsednik družbe Bathlier, ki se je v prefekturi Čiba specializirala za izdelavo sodov za kopanje in priročnih izdelkov, denimo brisač in soli.
Ko je Macunaga v drugih azijskih državah ponujal izdelke svoje družbe, je spoznal, da ljudje zunaj Japonske zelo slabo poznajo japonsko kulturo kopanja. Zato je pomislil, da bi bilo dobro poiskati pot do globalne kopeli, v kateri bi izginile nacionalne ovire in bi se uveljavilo »golo sporazumevanje« z japonskimi lastnostmi. Ta dejavnost si nič manj ne zasluži pozornosti Unesca kakor, denimo, joga, ki jo bo ta organ OZN kmalu označil za »edinstveno nematerialno dediščino« Indije.
Japonci za zdaj »preverjajo utrip« in upajo, da bo zunanji svet kmalu izvedel več o tem, zakaj se z namakanjem v topli vodi pravzaprav dotikamo japonske duše.
