Tiskane izdaje
Novinarsko častno razsodišče je od 13. do 21. januarja od Zupana oziroma njegovih pravnih zastopnikov prejelo 26 pritožb proti 15 različnim medijem.
V skladu z devetim členom pravilnika o delu NČR razsodišče zavrže pritožbo, če je v zadevi, ki je predmet pritožbe, začet postopek pri sodišču v Sloveniji. Pritožnik se v izjavi zaveže, da med postopkom pred NČR ne bo sprožal sodnih postopkov.
Ko je NČR novinarje in urednike v navedenih primerih pozval, naj odgovorijo na domnevne kršitve Kodeksa novinarjev Slovenije, pa je od nekaj medijskih hiš dobil odgovor, da sta pritožnika proti odgovornim urednikom sprožila tožbe za objavo popravka.
Pritožnika sta torej sprožala postopke na rednem sodišču, vendar o tem nista obvestila NČR, pa čeprav sta bila v skladu s pravilnikom to dolžna storiti. Pritožnika sta šele na izrecno zahtevo NČR posredovala informacije, proti katerim medijem je bila vložena tožba za popravek.
Razsodišče je nato odločilo, da vložena tožba za objavo popravka ne vpliva na postopek in odločitev NČR na podlagi novinarskega kodeksa. Zato je sklenilo pritožbe obravnavati, ne glede na vložene tožbe za objavo popravka.
Do 10. maja 2016 je NČR opravil obravnave posameznih primerov in v nekaterih sprejel odločitve, ki pa jih javno še ni objavil, saj so se primeri navezovali drug na drugega. Na seji 10. maja pa je članica razsodišče obvestila, da je menda v enem od primerov Zupan proti novinarju vložil zasebno tožbo za kaznivo dejanje, ki se preganja po zasebni tožbi. Novinar je informacijo potrdil.
Zupan je s tem po oceni NČR »ponovno zavestno kršil pravilnik«. Zato se je razsodišče odločilo, da zavrže ne le pritožbo o zadevi, v kateri je bila vložena zasebna tožba za kaznivo dejanje, temveč tudi vse preostale pritožbe Zupana in Združenja Sazas. Kot so poudarili v NČR, so s tem preprečili poskus izigravanja pravil in zlorabe razsodišča.
Glede na to, da so pritožbe medsebojno vsebinsko povezane in so mediji v tem primeru povzemali drug drugega, bi namreč odločitev razsodišča v katerem koli primeru lahko vplivala na odločanje sodišča, so še opozorili v razsodišču.
Predsednik NČR Gojko Bervar je na današnji novinarski konferenci ocenil kot neokusno, da neka institucija oziroma posameznik, ki s financami načeloma nima težav, izkoristi regulacijo, ki jo predstavlja NČR, za pomoč pri zasebni tožbi. Odločitev za zavrženje je po Bervarjevih besedah tako tudi »akt opozorila«, ne le za Zupana, pač pa za vse, ki bodo poskušali na ta način »prevarati častno razsodišče«. V tem primeru je pritožnik namreč zavestno obšel pravilnik.
Bervar je pri tem še povedal, da je imel NČR do lani v pravilniku določbo, da se o zadevi sicer razsoja, a se nato zamrzne do pravnomočnosti sodnih postopkov. Vendar pa je bilo takšno določilo po njegovem mnenju nekoliko neživljenjsko, zato so se odločili za prakso, ki je poznana tudi v tujini − da se nekdo lahko pritoži na le eni instanci.
Delo je namreč 19. decembra lani poročalo, da so kriminalisti, ko so iskali dokumentacijo v zvezi s sumom zlorabe položaja v združenju Sazas, med hišno preiskavo naleteli še na večjo količino rastlin prepovedane konoplje. Omenjeni članek je povzemalo več slovenskih medijev.
V Sazasu so poročanja medijev še isti dan zavrnili. Kot je sporočil predstavnik združenja Blaž Rant, kriminalisti pri Zupanu niso našli kakršnih koli prepovedanih substanc, prav tako pa niso iskali dokumentacije v zvezi z zlorabo položaja v Sazasu.
Med tistimi, ki jih je Zupan tožil, je bila tudi Slovenska tiskovna agencija (STA) oziroma njena odgovorna urednica Barbara Štrukelj. STA je namreč po Delu povzel navedbe, da je policija pri predsedniku Sazasa našla sadike konoplje. Že isti dan pa je objavila tudi izjavo Sazasa, v kateri so to zanikali. Kljub temu je Zupan zahteval popravek prve objavljene vesti in vložil tožbo, a z njo ni uspel. Višje sodišče v Ljubljani je namreč na seji 12. maja odločilo, da se njegov tožbeni zahtevek zavrne.
Med drugim sodišče namreč ugotavlja, da je objavljeni odziv Sazasa v celoti zajel in tudi presegel to, kar je hotel doseči tožnik v tej pravdi. Pri tem so se sklicevali tudi na sodbo vrhovnega sodišča iz avgusta 2015, ki je odločilo, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice.
»Natanko za to pa bi šlo, če bi tožnik uspel, saj bi dosegel samo ponovitev dela informacije, ki je že bila v celoti, hitro in korektno objavljena; tej informaciji sam prav ničesar ne dodaja, kot je razvidno iz njegovega zahtevka,« je zapisalo višje sodišče, ki je s tem sicer spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je Zupanu ugodilo.
