Tiskane izdaje
Če je v javnih kulturnih zavodih nastal vihar zaradi osnutka interventnega zakona, imajo v nevladnem sektorju že zelo dolgo takšne in še veliko hujše finančne težave. Gre za izredno razvejeno, tako rekoč skoraj neobvladljivo mrežo, v Sloveniji je več kot dvajset tisoč nevladnih organizacij (NVO), od tega jih lahko nekaj tisoč uvrstimo na področje kulture.
Da bi bila kaotična scena vsaj nekoliko bolj pregledna, se nevladne organizacije povezujejo na lokalni in nacionalni ravni. Najpomembnejše združenje je Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, ki združuje okoli sedemdeset ustanov in še okoli sto posameznikov.
Po besedah predsednika Andreja Srakarja bodo v začetku prihodnjega leta pripravljeni celovit elaborat stanja NVO v kulturi ter smernice, kako rešiti probleme. Kar zadeva financiranje, so nevladne organizacije daleč od deklarirane enakopravnosti v tekmi za denar z javnimi zavodi, čeprav so po njegovih besedah veliko uspešnejši pri pridobivanju evropskih sredstev – razmerje je nekako štiri proti ena.
Zanimiv je tudi podatek, da vsa množica nevladnih organizacij s področja kulture na leto dobi približno polovico zneska, ki ga ministrstvo, denimo, namenja največji slovenski kulturni instituciji, to je SNG Maribor.
Kdo je odvisen od koga
Na področju zaposlovanja prevladujejo prekarne oblike dela, kar je pripisati nesistematičnemu reševanju te problematike s strani ministrstva za kulturo. V zadnjih letih so se res pojavila nekatera spodbudna orodja za zaposlovanje v NVO v obliki ciljnih razpisov, vendar za trajnostno ureditev te problematike tovrstni »cukrčki« po Srakarjevem mnenju ne prispevajo ničesar.
Podobni sladkorčki so tudi tako imenovane žepnine, ki so jih letos podelili 56, da so samozaposleni resnično odvisni zgolj od samih sebe, pa kaže že podatek, da je ministrstvo za kulturo letos izplačalo zgolj 16 nadomestil za bolniško odsotnost.
Prostorski, tehnični pogoji in infrastruktura so neurejeni, nekatera področja, na primer sodobni ples in intermedijsko področje, pa nimajo niti osnovnih institucionalnih pogojev za delovanje. Nič bolje ni pri prepoznavnosti neformalnega izobraževanja in usposabljanja, saj sodobni ples, sodobni balet, likovna in intermedijska umetnost, jazzovska in popularna glasba ... do zdaj niso našli primerne umestitve v slovenskem univerzitetnem prostoru.
Sicer pa že samo združenje Asociacija pooseblja enega večjih problemov, in to je centralizacija, pravzaprav je mogoče na prste ene roke prešteti ustanove, ki nimajo domicila v Ljubljani. Druga, nič manj skrb vzbujajoča karakteristika je razpršenost delovanja in tretja – kar priznava tudi Srakar – hiperprodukcija kulturnih dogodkov; leta 2013 jih je bilo okoli štiri tisoč, letos jih bo verjetno še nekaj več, kar pomeni več kot deset na dan, temu pa ni sledil institucionalni razvoj NVO.
Štiri milijone
Vsote, ki jih dobijo nevladne organizacije v kulturi, so sila različne; v zadnjih desetih letih marsikdo ni dobil niti centa in torej deluje izključno na volonterski podlagi, medtem ko se tisti, ki so v vrhu po prejemkih – to sta denimo Kud France Prešeren in zavod Maska – približujejo štirim milijonom evrov.
Veliko je odvisno tudi od pripravljenosti lokalnih skupnosti na sofinanciranje, vendar položaj nikjer, niti v Ljubljani, ni rožnat. »Pogovor o kulturni politiki je v zadnjih letih iz strateških vprašanj o nalogi umetnosti, predvsem gledališča kot pooblaščenega prostora za izražanje različnosti in kreativnosti, postal zgolj še zgodba o golem preživetju,« pravi igralec, režiser, lutkar ter umetniški vodja in direktor Mini teatra Robert Waltl.
Po njegovih besedah so staro dotrajano hišo v fazi rušenja na Križevniški ulici, ki jim jo je dalo v najem mesto Ljubljana, obnovili, povečali in revitalizirali sami in z evropskimi sredstvi, kar je zneslo poldrugi milijon evrov, medtem ko je bil vložek mesta štiristo tisočakov.
Prav tako je zmotno prepričanje, da je kultura zgolj strošek. Po Waltlovih besedah s četrt milijona evrov letnih subvencij mesta in države Mini teater naredi letni promet, ki znaša skoraj devetsto tisočakov.
»Smo torej prava mala tovarna, iz vsakih dveh evrov subvencije naredimo šest evrov, in to brez javnih sredstev za plače zaposlenih, sami redno zaposlujemo osem sodelavcev, več kot sto umetnikov, tehnikov in pomožnega osebja pa je honorarnih sodelavcev Mini teatra, letno pripravimo okoli petsto prireditev, ki si jih ogleda okoli sedemdeset tisoč gledalcev. Dovolj je laganja o kulturi, ki da je parazitska in privilegirana, v kulturi nismo privatizirali gledališč, galerij in muzejev ter jih spreminjali v opustele tovarne groze in pometali ljudi na cesto,« poudarja Waltl.
Drugod ni nič bolje, kvečjemu slabše. Mojca Kasjak iz Plesne izbe Maribor opozarja, da delež za sofinanciranje projektov in akcij NVO v kulturi pada, in to kljub njihovim prednostim, kot sta fleksibilnost in inovativnost.
»Nevladne organizacije ali neodvisni producenti so še kako odvisni od političnih vladajočih struktur, od razpisnih pogojev in rezultatov ter predvsem okolja, v katerem delujejo. Na področju sodobnega plesa, ki v Sloveniji ni institucionaliziran, se vsak ustvarjalec znajde, kakor pač zna in zmore. Biti samozaposlen na področju kulture pomeni biti prekarni delavec. Ni dopusta, ni bolniške, ni regresa, ni plačanih nadur ... Ko imaš družino in šoloobvezne otroke, to ni tako enostavno,« pravi Kasjakova.
Po njenem mnenju je centralizirana politika na področju sofinanciranja povzročila številno ustanavljanje nevladnih organizaciij v Ljubljani. Poleg tega v Mariboru še zmeraj velja, da je na področju kulture glede upravljanja infrastrukture edini favorit javni zavod.
Skladno s tem je pičla tudi finančna podpora; Kasjakova navaja, da je bilo denimo lani za neodvisne producente iz mestnega proračuna namenjenih zgolj trideset tisočakov, kar pomeni, da je vsak od petnajstih izvedenih projektov v povprečju dobil dva tisočaka.
Rešitev v združevanju razpršene nevladne scene?
Pri posameznih projektih se to že redno dogaja, še zlasti na področju sodobnega plesa posameznikom niti ne preostane kaj drugega, saj večina ne more izvesti predstav z več kot enim ali dvema protagonistoma. Vendar organizacijsko združevanje po mnenju Matjaža Fariča, umetniškega vodje zavoda Flota in plesnega festivala Front@, ne pomeni koraka naprej, edini rezultat bi bil, da bi poslej dve organizaciji dobili enako vsoto denarja, kot jo zdaj dobi ena. Prav tako so tukaj programski pomisleki. Nevladne organizacije po Faričevih besedah obstajajo prav zaradi povečanja raznolikosti in omogočanja različnih pristopov.
»Vsako zmanjševanje financiranja nevladnih organizacij je nesmiselna kozmetična dejavnost, saj gre za sredstva, ki so manjša od statistične napake. Varčevanje je močno prizadelo ali izbrisalo tudi kakovostne projekte in programe.
Zdi se, da naloga selekcije ni več izbrati kakovostne programe, ampak komu še ukiniti financiranje, da bodo uslužbenci nadrejenim poročali, koliko so prihranili na področju, za katero so zadolženi. Ali potem sploh še potrebujemo uslužbence, ki se borijo proti lastnim področjem delovanja?« se sprašuje Farič.
Po njegovem mnenju tudi veliko občin nima izdelane resne strategije razvoja kulture, zaradi česar se kar precej sredstev lokalnih skupnosti, ki bi morala biti namenjena kakovostnim programom nevladnih organizacij, porazgubi med dejavnosti privržencev župana in članov političnih strank, ki vodijo mestno upravo, pogosto se kakovostne javne programe nevladnih organizacij enači z ljubiteljstvom.
So tudi izjeme, nekatere nevladne organizacije so deležne solidne finančne podpore, vendar je položaj za večino vse prej kot rožnat. Na ministrstvu za kulturo poudarjajo, da je poleg razpisa za sofinanciranje projektov v obdobju 2014–2017, ki je dvignil veliko prahu, na voljo še vrsta drugih razpisov, vendar je očitno, da so to zgolj drobtinice. Nevladni sektor ostaja kronično finančno podhranjen in velikokrat tudi diskriminiran v primerjavi z javnimi zavodi.
V prihodnjih mesecih in letih lahko pričakujemo vedno nove analize in ekspertize, vendar bomo v tem času verjetno izgubili kar nekaj vrhunskih avtorjev, ugasnili bodo številni projekti, festivali in prireditve, ki morda na nacionalnem in mednarodnem nivoju ne kotirajo najvišje, zato pa so v marsikaterem lokalnem okolju pogosto edini ponudnik kulturnih vsebin in generator ustvarjalnosti.
