Tiskane izdaje
Ljubljana - Izdelati oklep niti ni videti tako zapleteno, saj potrebujemo le mere in obliko sprednje in zadnje strani, nazadnje pritrdimo zaponke in to je to. Ker so fotografije škratjih oklepov z vseh zornih kotov dostopne na internetu, nam to še olajša zadevo. Dokler se ne znajdemo v zadregi: s kakšnim materialom bomo imeli opravka.
Če gremo po sledi zgodovine, bi morali oklepe izdelati iz kovine, jim dodati usnjene trakove, po želji pa vstaviti tudi druge materiale. A dosedanje izkušnje so pokazale, da bi bil tak oklep pretežak. Torej moramo poiskati drugo rešitev. Tako, ki bi bila v očeh kateregakoli opazovalca videti kot kovina, hkrati pa bi bila lahka in udobna za nošenje.
Mojstrenje v oblikovanju materiala
Dobro smo preučili vse materiale, ki smo jih do sedaj že uporabljali. Priskrbeli smo vzorce manj znanih materialov, jih preizkusili in analizirali, kateri bi bil najbolj primeren. Iskali smo v vseh možnih smereh: umetne smole, cenovno nedostopne, takšne, ki so dosegljivi samo v tujini, težkih, težko obvladljivih, zelo lahke, porozne... Odločili smo se za nam še neznan material, plastiko.
Sprednji del oklepa z vzorčki. Foto: Anže Bizjak
Najprej smo ugotavljali, kako jo oblikovati, ukrivljati, rezati, lepiti, gravirati, zakitati in podobno. Že samo učenje je vzelo precej časa, saj material ni ravno vodljiv, potrebno ga je segreti, če ga želimo upogniti. Če ga segrejemo preveč, se zažge in se topi, če pa premalo lahko poči. Tako smo se odločili, da je najbolje, če se ravnanja z njo bolj podrobno uči le eden, saj bi vsem skupaj učenje vzelo preveč časa.
Medtem smo iskali primeren material za vzorce na oklepu, ki so tako drobni in podrobni, da taista plastična masa za to ni bila primerna. Čeprav se jo da dobiti v različnih debelinah, je najtanjša še vedno predebela in preveč kompaktna za izrezovanje detajlov.
Treba je bilo paziti tudi na prste
Medtem smo izrisovali oklepe, rezali oblike, ukrivljali s toploto, lepili, kitali s tekočo obliko sorodnega materiala. Sledilo je nevtraliziranje površin, da so se kasnejši nanosi dobro vezali. K sreči smo bili pri merah oklepa tako natančni, da so bili vzorci nazadnje prišli skoraj identični kot na modelu, po katerem smo izdelovali. Sledilo je kakih štirinajst dni mučnega izrezovanja vzorcev.
Šivanje lusk na tuniko. Zaželeni končni videz zahteva veliko ur potrpežljivega dela. Foto: Anže Bizjak
Ker naj bi bili oklepi vsi enaki, so morali biti tudi vzorci enaki, zato je bila nujno potrebna natančnost pri izrezovanju s trikrat brušenimi rezili. Hkrati je bilo potrebno paziti tudi na prste, ki so se vse prevečkrat znašli pod rezilom.
Vzorce smo pričvrstili z istim lepilom kot pri oklepu. Nanos prve plasti barve je dal osnovno kovinsko sivo podlago, vse naslednje plasti pa avtentičen videz prave kovine, ki je ob zadnjem nanosu barvne plasti dobila tudi pristno kovinsko patino.
Končni videz škratje čelade. Foto: Anže Bizjak
Čelado smo sestavili na enak način, kasneje pa izdelali kalup, v katerega smo vlili zelo trdno maso z ojačano armaturo za fiksacijo. Enako smo postopali še pri izdelavi ščita, na katerega smo iz zadnje strani pritrdili še držala. Da pa dobimo pravi škratji občutek, smo vsakemu dodali še košato brado s pletenimi kitkami ter lase, manjkati pa ni smela niti robustna sekira ali macola.
***
Kulturno umetniško društvo AMPUS združuje mlade tržičanke in tržičane, aktivne člane pa imamo tudi izven naše občine. Naša posebnost je likovna kreativnost na področju izdelave fantazijskih kostumov in rekvizitov. Ustanovljeni smo bili spomladi leta 2013.
